HOPLA

Čebelarski prispevki v tiskanih in ostalih medijih
BUTTON_POST_REPLY

BOĹ TJAN NOĂ
PrispevkovCOLON 492
PridruženCOLON Sr Maj 21, 2008 4:12 pm

OdgovorCOLON # 43643Odgovor BOĹ TJAN NOĂ
Pe Sep 10, 2010 3:37 pm

evo cev članek iz HOPLE


Naši potrošniki delijo vrste medu glede na njihov izvor na cvetlične in gozdne, vendar bi bilo pravilneje govoriti o nektarnih in maninih vrstah medu. Surovino za prve, nektar ali medičino, najdejo čebele na cvetju, mana pa je izdelek lubnih ušic in kaparjev na smreki, jelki, hrastu, javoru, lipi in še na nekaterih drugih drevesih. Skupini se ločita že po barvi. Nektarne vrste medu so svetlejše, manine pa od temnordeče ali rjave do skoraj črne barve.

Kakšna je pravzaprav razlika med medom in kuhinjskim sladkorjem in zakaj naj bi bil med bolj kakovostna hrana? Kuhinjski beli sladkor vsebuje samo trsni oziroma pesni sladkor (saharozo), v medu pa je marsikaj. Glavnino sestavljata grozdni sladkor ali glukoza in sadni sladkor ali fruktoza. Ko pojemo žlico medu, preide glukoza brez predhodne predelave takoj v kri, kjer se spremeni v energijo in toploto, fruktoza pa potuje v jetra, kjer se spremeni v glikogen in se tam skladišči. Ko začne v krvi zmanjkovati hrane, se glikogen spremeni v glukozo in naše mišice lahko spet delajo. Med torej dovaja našemu organizmu hrano, ki prehaja v kri postopno in na daljši rok. Toda v medu najdemo še bogato paleto mineralnih snovi, encimov, hormonov, inhibinov (snovi, ki zavirajo rast škodljivih mikroorganizmov), organskih kislin, vitaminov in eteričnih olj. Resda so v bolj majhnih količinah, toda za organizem so nekatere snovi koristne tudi, če so samo v sledovih.

V manininih medih je mineralnih snovi petkrat več kakor v nektarnih. Potrošniki me večkrat sprašujejo, kateri med je najboljši. Odgovorim jim, da je dober vsak naraven in pravilno pridelan med in da ima vsaka vrsta svoje posebnosti. V naši hiši je med vsak dan na mizi. Nikoli se ga ne naveličamo, ker jemo nekaj časa smrekovega, nato akacijevega, pa lipovega in travniškega. Na leto ga porabimo kakšnih petdeset kilogramov. Že nekaj let ni bilo pri hiši nobene gripe, nobenih prehladov ali kakšnih drugih bolezni, ki jih sicer prinašajo hladnejša letna obdobja. Belega kuhinjskega sladkorja v naši hiši ne boste našli. Celo kavo sladimo z medom, in sicer z akacijevim, ki je milega okusa in od vseh vrst najbolj nevtralen. Imam občutek, da jo dodatno obogati in oplemeniti njeno aromo. Sicer pa opažam, da je vedno več restavracij in kavarn, ki ob kavi ponudijo tudi med. Vsi kupci mojih izdelkov tudi že vedo, da je kristalizacija medu naraven pojav in da vsak med prej ali slej kristalizira. Zato mi ne postavljajo nobenih vprašanj, če pride do tega pojava.

Kdor želi jesti tekoči med, mu svetujem, naj postavi kozarec s strdjo (star slovenski izraz za med) za nekaj časa v toplo vodo, segreto do največ 40 stopinj Celzija, pa se bo ta hitro povrnila v prvotno stanje. Za naše domače potrebe medu nikoli ne grejemo. Nekoliko težje je svetovati glede uživanja medu sladkornim bolnikom, saj si ob tem vprašanju še zdravniki niso enotni. Nekateri mečejo med in beli kuhinjski sladkor v isti koš, drugi pa so bolj tolerantni in dovoljujejo diabetikom uživati manjše količine medu. Med je zanje za polovico manj nevaren od kuhinjskega sladkorja zato, ker je v njem približno polovico glukoze in polovico fruktoze. Slednja pa ubira za razliko od njene sorodnice glukoze v organizmu drugo pot, ker je od insulina povsem neodvisna. Vsakemu sladkornemu bolniku predlagam, naj se posvetuje s svojim zdravnikom, preden začne jesti med.

Za konec pa še odgovor na vprašanje, zakaj je slovenski med najboljši. Zato, ker je pridelan doma in ker je naš organizem bolj prilagojen na hrano, ki je pridelana v našem okolju. Naši čebelarji so vestni, urejeni, izobraženi in vedo, kako je treba med pridelovati, da ohrani vse tisto, kar so vanj dale čebele. In še nekaj je pomembno. Če bodo naši potrošniki kupovali domač med, se bomo slovenski čebelarji še naprej trudili in kljub nenehnim težavam ohranjali naše čebele. Ne samo zaradi medu. Predvsem zato, da ohranimo naše okolje. ?

Franc Šivic

BOĹ TJAN NOĂ
PrispevkovCOLON 492
PridruženCOLON Sr Maj 21, 2008 4:12 pm

OdgovorCOLON # 43763Odgovor BOĹ TJAN NOĂ
Pe Sep 17, 2010 6:55 am

danes 17.9 v Hopla:

Zanimivo je opazovati čebelo, ki v sončnem jutru obiskuje živo rumene cvetove regrata. Z glavo rije med cvetnimi lističi in vneto srka nektar, z nožicami pa stiska prašnike, iz katerih polzijo mikroskopsko majhna zrnca in se nabirajo na njenem kosmatem telescu. Ta zrnca so moške spolne celice. Čez nekaj trenutkov se čebela dvigne v zrak in ko skoraj na mestu lebdi nad cvetom, se s krempeljci češe po kožuščku ter spravlja cvetni prah v koška na zadnjih nogah. S prednjim parom nog pobira zrnca z glave, s srednjim pa z oprsja in zadka. Pri tem se dogaja nekaj nenavadnega. Med česanjem vlaži cvetni prah z medičino, pomešano z ustno slino, ki omogoča, da sta obe rumeni kepici kompaktni in se med poletom trdno držita v košku. Ko so francoski znanstveniki analizirali sveže nabran cvetni prah, imenovan tudi pelod, so ugotovili, da je bilo v medu, pomešanem s slino, od pet do sedem različnih fermentov in tri vrste kvasovk. Vse te sestavine skupaj imajo močan antibiotični učinek. Ko so dali sveže nabran cvetni prah v laboratoriju na kulture patogenih bakterij iz črevesne flore, so se te prenehale razmnoževati. Pri tem ni šlo za kakšne nedolžne mikroorganizme, ampak za zelo škodljive povzročitelje bolezni, med njimi za Proteus vulgaris, Proteus mirabilis in salmonele. V zdravem telesu lepo živijo v sožitju s človeku koristnimi mikroorganizmi, če pa ti zaradi kakšnega vzroka izginejo, se začnejo razmnoževati in povzročijo bolezensko stanje. Ko sta oba koška polna, se čebela vrne domov, da odloži dragoceni tovor v eno od celic na robu gnezda z zalego. To opravi zelo hitro in že spet poleti na pašo. Toda odloženi kepici je treba še predelati. Kaj kmalu se pojavi mlajša čebela, ki doslej še ni zapustila panja in opravlja različna hišna dela. Z močnimi čeljustmi se loti grudic, ju dobro prežveči in nato natlači v celico, kakor tlači zeljar zelje v škaf. Kmalu ponovno prileti pašna čebela z novim tovorom in ves postopek se ponovi, dokler celica ni napolnjena do dveh tretjin. Nato čebela zgladi zgornjo plast cvetnega prahu in ga namaže z medom ter ga tako še dodatno zaščiti. Cvetni prah, pomešan z medom, je hrana, s katero čebele hranijo ličinke bodočih čebel delavk in trotov. Vsebuje vse sestavine, potrebne za nemoteno in hitro rast nežnih bitij. Znanstveniki so ugotovili, da se začetna teža mlade ličinke že v enem tednu poveča kar za petstokrat! Nič čudnega, saj vsebuje svež cvetni prah visok delež aminokislin, vitaminov, polifenolov, fitosterolov, mineralov in še bi lahko naštevali. Za vse tiste, ki uživajo malo mesa ali so celo popolni vegetarijanci, cvetni prah pomeni idealno dopolnitev njihove prehrane. Sto gramov peloda vsebuje toliko aminokislin, kolikor jih je v petsto gramih govejega mesa. Za dnevno pokritje vseh potreb človekovega organizma po omenjenih kislinah zadostuje že trideset gramov ali dve jedilni žlici peloda. Z rednim uživanjem cvetnega prahu bomo najhitreje in na najbolj naraven način brez uporabe raznih industrijsko pripravljenih prehranskih dodatkov obnovili svojo črevesno floro in uredili prebavo. Še veliko več o koristnosti cvetnega prahu za naše zdravje bomo slišali na svetovnem forumu o apiterapiji konec tega meseca na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani.

Franc Šivic, podpredsednik Čebelarske zveze Slovenije

BUTTON_POST_REPLY

Vrni se na

Kdo je na strani

Po forumu brska: 1 in 0 gostov