Anton Komat: O UMIRANJU ČEBEL

SUBTILNI ASPEKTI ČEBELARSTVA... nov pogled....
BUTTON_POST_REPLY
Timijan
PrispevkovCOLON 868
PridruženCOLON Po Okt 20, 2008 9:13 pm
KrajCOLON BELA KRAJINA

Anton Komat: O UMIRANJU ČEBEL

OdgovorCOLON # 50134Odgovor Timijan
Pe Sep 16, 2011 7:56 am

Pozdravljeni!

Zlatko H. je uredil, da nam je mojster Anton Komat poslal še neobjavljen tekst o umiranju čebel. Vzemite si čas in ga počasi preberite - za dobro slovenskega čebelarstva:

UMIRANJE ČEBEL

Temu, kar je nasprotno logični resnici, pravimo zmota, kar moralni, temu rečemo laž. Jasno je, da je lahko kdo resnicoljuben in govori, kar misli, čeprav je v zmoti, in lahko pove kaj, kar je logična resnica, a pri tem laže. Zato trdim, da se zmota rodi iz laži. Človek laže in se od drugih ljudi uči laži. V družbenem vedenju smo se naučili laži, in ker človek vse gleda s človeškimi očmi, vse počloveči. Človek počloveči naravo in ji pripiše človeške lastnosti in namene. Ker pa govori eno, misli in čuti pa drugo, domneva, da ima tudi narava navado misliti in čutiti tako, predstavljati pa se nam drugače. Domnevamo, da nam narava laže. Toda narava ne laže! Laže človek, in to po naročilu ali tako, da zamolči resnico ali jo potvarja. Če združimo povedano, lahko sklenemo s presenetljivo mislijo, narava laže lažnivcem. Žalostno je, da se danes laži prodajajo kot resnica in tragično je, da se danes stroka prodaja interesom kapitala in laže zavestno, po naročilu. Odličen primer je umiranje čebel, ki dosega obseg katastrofe, in na katerem lahko le potrdimo, da je del znanosti prodal svojo dušo mamonu. Skratka, da je sklenil Faustovsko pogodbo s hudičem! Realiziralo se je načelo Scientia propter potentiam, toda hudič bo v zameno za podeljeno moč prišel po zastavljeno dušo. Kje je danes svoboda znanosti in kam so poniknile njene svetle akademske tradicije? Ali smo priče amneziji znanstvene etike? V tej strašni mlakuži laži in strahopetnosti kdaj pa kdaj slišimo: »Dejstva! Dejstva! Nič besed!« Najvišje dejstvo, odrešilno dejstvo, bi bilo, da bi za začetek vsakdo povedal svojo resnico. Že samo s tem bi bili na drugi strani brezna, ki nam zija pod nogami.
Čebele v Sloveniji umirajo pred našimi očmi, milijoni čebel in milijarde čebel po vsem svetu, toda človeška brezbrižnost in neumnost nimata meja. Tiste, ki ne umrejo akutno zastrupljene, izkazujejo hude poškodbe olfaktorne memorije ter motnje v orientaciji in navigaciji. To je najbolj očitno v vedenjskih in motoričnih motnjah, ki se kažejo v plesu čebel. Ta ne nosi več sporočil o natančnih lokacijah medenja rastlin, pač pa je »ples norih čebel«, pravi delirij, ples smrti. Subletalno zastrupljene čebele zaradi hudih motenj medsebojnega sporazumevanja ne zmorejo več prehraniti svojih družin. Sledi umiranje ličink, oslabljena matica, padec odpornosti čebelje družine, paraziti in bolezni ter množično umiranje. Sindrom so imenovali »Colony Collapse Disorder» (CCD), oz. »bolezen norih čebel«, po analogiji z »boleznijo norih krav« (BSE). Jasno je, da je čebelja tragedija napolnila naslove medijev in prinesla sila različna tolmačenja, tudi taka, ki spadajo v področje znanstvene fantastike. Med vzroke množičnega umiranja navajajo vse mogoče: od gensko spremenjenih rastlin, sevanja mobilnih telefonov in daljnovodov do ruskega tajnega orožja in nove teroristične domislice Al Kaide. Obenem so na plan stopili resnejši toni raziskovalcev in vzrok začeli iskati v trikotniku virusi/glive/pesticidi. Takoj pa so kot morebitnega povzročitelja izključili varojo, ki je posledica ne pa vzrok CCD. Toda prst je uperjen proti pesticidom, konkretno neonikotinskim pripravkom, med katere spadajo glavni trije osumljenci: imidaklorprid, klotianidin in tiametoksam. V umrlih čebelah iščejo, poleg zloglasnih neonikotinskih insekticidov, še ostanke 116 drugih nevarnih kemikalij, ki bi lahko sprožale morijo. Malce težje bo ugotavljati smrtonosno posledice sinergičnega delovanja več kemikalij. Potrjeno pa je že, da sinergično delovanje neonikotinoidov in fungicidov za več kot 1.000 krat poveča toksični učinek neonikotinoidov (Iwasa T., Motoyama N., Ambrose J.T., Roe R.M. : Mechanism for the differential toxicity of neonicotinoid insecticidec in the honey bee, Apis melifera. Crop protection 23, 371-378, 2004).
Dejstvo je, da množično umirajo čebele, človekove sopotnice, čudovita bitja, ki nam dajejo nekaj najdragocenejših daril narave in omogočajo naše preživetje. Že samo iz tega ozkega antropocentričnega gledišča je pomembno čim prej odgovoriti na vprašanje, kaj, kako in kdo ubija čebele?
Za boljšo perspektivo poglejmo v domače dogajanje zadnjih nekaj let. Leta 1998 je umrla več kot tretjina od 1.100 zastrupljenih čebeljih družin. Še danes se spomnim obupanega čebelarja, ki je preroško rekel: »Danes so padle čebele, jutri bodo padli ljudje!« Njegove besede so imele in še imajo preroško moč. Analize so pokazale, da je bil nepravilno uporabljen organofosforni insekticid, živčni strup paration, v pripravku folidol olje. Ta zvarek, ki se je takrat prodajal po ceni 1.164 SIT za liter, je vseboval smrtni odmerek za 200 odraslih ljudi. V Sloveniji smo ga letno poškropili 9 ton, smrtno dozo za 20 milijonov ljudi. Strup so v okolje spuščali neuki kmetje, kupil pa ga je lahko kdorkoli in uporabljal kjerkoli vse do znamenitega 11. septembra 2001. Potem je skrivnostno in preko noči izginil s prodajnih polic. Ameriški CIA in FBI sta takrat javno zahtevali, da se organofosforni insekticidi takoj umaknejo iz prodaje, predvsem paration in diazinon. Razlog: možnost zlorabe za kemični terorizem. Razlog za hiter umik teh strupov iz slovenskega okolja je bil torej zgolj političen.
Že leta 2004 je kranjska čebela doživela drugi kemični udar. Spet je pomrlo na stotine panjev, desettisoče čebeljih družin pa je komajda preživelo in spet je bil zlorabljen živčni strup, tokrat insekticid iz skupine neonikotinoidov - imidakloprid. Francoski čebelarji, ki so že leta 1999 izgubili ogromno čebel, so dosegli prepoved uporabe. Korporacija, proizvajalka strupa, je najela tolpo najdražjih odvetnikov in tožila francosko državo. Po dveh letih pravdanja je leta 2001 francosko Vrhovno sodišče potrdilo prepoved uporabe. Sledile so prepovedi v Nemčiji in Italiji, kaj pa pri nas? Testi, ki jih je za nas opravil italijanski laboratorij v Bologni, so pokazali, da je možen vzrok pesticid imidakloprid. Toda v sporočilu za javnost, ki ga je izdalo ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP), smo lahko prebrali: »Na osnovi dobljenih laboratorijskih rezultatov je Nacionalni veterinarski inštitut podal strokovno mnenje, da imidakloprid, ki je bil ugotovljen v sledovih, ni bil glavni vzrok za odmrtje čebel, zato na MKGP, oziroma na Fitosanitarni upravi zaenkrat še ne razmišljamo o ukrepih prepovedi uporabe imidakloprida.« Slovenija ni Francija, pri nas tožba korporacije ni bila potrebna, ker so se slovenski hlapci korporaciji že vnaprej priklonili do tal. Še več, v silni želji, da bi služili interesom korporacije, so v navedenem Sporočilu za javnost odvrnili pozornost od strupa in ob koncu svojega propagandnega pamfleta poniglavo dopisali: »Pri ugotavljanju vzrokov odmiranja čebel pa je treba upoštevati tudi druge dejavnike: sušo v lanskem letu in s tem povezano slabšo in nekakovostno prehrano čebel, slabo zaleganje, okuženost s parazitom varojo, slabo učinkovitost pripravkov za zatiranje varoje in druge bolezni čebel.« Bla, bla, bla! Jsno, da to nikakor ni strokovna, ampak plačana odločitev, ki se reflektira kot klasični sofizem, kar je sila nevarna družbena praksa. Ko je treba nekaj storiti, nenadoma vsi postanejo »strokovnjaki«, ki nekaj preučujejo, vse po načelu »Rim gori, senat pa razpravlja«. Pri nas so čebelarje potolažili s subvencijami (ki so jim jih poprej, vse do zastrupitve čebel, odločno odrekali), proizvajalec pa je natvezil stari štos, da še ni »zadostnih
in dokončnih« dokazov o nevarnosti imidaklorpida za čebele. Kot neslana šala izzveni slogan, ki ga ima proizvajalec imidakloprida za neki drug pripravek, ki prav tako vsebuje ta strup in je namenjen uničevanju mravelj in termitov. Tam piše: »Razvili smo najmodernejše biološko orožje! Naš pripravek povzroča vrsto učinkov na termite in mravlje tako, da se prenehajo hraniti in so nesposobni vzdrževati svoje kolonije, obenem pa so zaradi padca odpornosti bolj ranljive za vse vrste bolezni.« Ampak prav to se dogaja čebelam, ki žive v kolonijah, tako kot mravlje in termiti! To je norčevanje, ne samo iz vsebin učbenikov biologije za osnovne šole, ampak celo iz zdravega razuma nepismenih.
V letu 2006 smo bili priče tretjemu velikemu pomoru čebel. Tudi takrat smo poslušali bajke pooblaščenih uradnih institucij in plačanih ekspertokratov, ki sedijo v njih. Šepetalec laži plačanim ekspertokratskim dušam je bil tokrat prikrit v varnem ozadju družbenega dogajanja.
Leta 2008 se je zgodil četrti pomor čebel, ki je bil največji. V čebelah so spet našli neonikotinski insekticid, tokrat klotianidin, sistemik, v katerega namakajo semena. Danci, katerih ocene o toksičnosti klotianidina so naši rastlinski in živalski dohtarji povzeli kot suho zlato, sploh niso obravnavali tveganja za zastrupitev čebel! Kakšno sprenevedanje in še en dokaz, kako bedasta je reciproiteta v priznavanju »varnosti« pesticidov. Reciproiteta pri pripravah ocen tveganja je seveda izum korporacijskih lobistov, ki se gnetejo v Bruslju.
V letu 2008 sva z dr. Gorazdom Pretnarjem zbrala dovolj dokaznega materiala v obliki tujih referenčnih študij in z velikim trudom, tudi s pomočjo medijev, le prepričala takratnega ministra za kmetijstvo Iztoka Jarca, da je maja 2008 v Sloveniji prepovedal uporabo neonikotinskih insekticidov. Slovenija je v trenutku postala svetovno znana, ko se je poleg velikih: Francije, Nemčije in Italije uvrstila med države brez teh strupov. Toda ne za dolgo! Mogočna korporacija si ni mogla privoščiti, da neka mala deželica lahko predstavlja vzgled številnih drugim. Bitko za Francijo je izgubila, zato se Nemčije in Italije ni upala lotiti, pač pa je bilo nujno »urediti« problem v Sloveniji! Kmalu je prišel novi kmetijski minister Miran Pogačnik in z njim so se nad čebele zgrnili črni oblaki. Tokrat je šlo za dobro premišljen in načrtovan projekt. Najprej se je oglasila KGZ z gromoglasnim krikom: »Kaj bomo sejali kmetje, če ne bomo smeli sejati koruze?« (Kako neki kmetom uspeva gojiti koruzo brez neonikotinskih insekticidov v Franciji, Nemčiji in Italiji, na tisočkrat večjih površinah?). Sledila so katastrofična opozorila pred grozečo »invazijo« koruznega hrošča in strahotno gospodarsko škodo v kmetijstvu, ki bi sledila. Ponujena je bila takojšnja rešitev, oba problema lahko hitro in učinkovito odpravi le uporaba neonikotinskih insekticidov. Že 13.02.2009 je minister Pogačnik umaknil prepoved in izdal izjemno dovoljenje za 120 dni, torej za nemoteno pomladno setev tretiranega semena. Prvi korak je storjen in projekt se nadaljuje, julija 2009 so podpore kranjski čebeli umaknjene iz Programa razvoja podeželja in že čez 14 dni je kranjska čebela izbrisana iz seznama avtohtonih in tradicionalnih slovenskih pasem. Notri so ostale le še tri pasme: lipicanec, drežniška koza in bovška ovca. Čebela je tako v dveh potezah izgubila vso podporo in vse varstvo, bila je izbrisana, lahko bi rekli, vnaprej odpisana! Pot za ponovno uporabo strupov je bila široko odprta!
Aktivisti smo takoj prepoznali korporacijsko zaroto in delo domačih služabnikov in pričeli z medijsko kampanijo. Toda prav na vsak članek in zapis so se tokrat sinhrono oglašale PR službe s ciljem naše diskreditacije in eliminacije iz medijskega prostora. V ilustracijo le nekaj citatov: »V intervjuju Komat navaja več neresničnih in zavajajočih navedb, ki kažejo na popolno nepoznavanje obravnavane problematike ali pa zavestno zavajanje javnosti... Vsi postopki registracije FFS se izvajajo izključno na podlagi strokovnih argumentov in dokazov ter niso podvrženi pritiskom, ne glede na to, od koga prihajajo... Mnenje naj se krešejo na osnovi strokovnih argumentov in ne populističnih izjav... Komat odgovarja, da si mora minister s pomočjo PR služb nenehno izmišljati nove laži, ki naj prepričajo zaskrbljeno javnost. To trditev, ki je lahko tudi predmet sodne obravnave, ostro zavračamo!« Oho, torej javne grožnje s sodiščem! Preizkušen scenarij korporacij nam je bil vnaprej znan, ko prodanim dušam zmanjka strokovnih argumentov, začno groziti s sodnim pregonom. In, če je kupljeno še sodišče, sledi prepoved javnega nastopanja o predmetni temi in visoka denarna kazen. Aktivist bankrotira z blokiranim TTR in ker se poslej ukvarja le še z golim fizičnim preživetjem, je nebodisigatreba izbrisan, tako kot je bila izbrisana čebela. Do sodnega pregona sicer ni prišlo, toda ne glede na vsa prizadevanja aktivistov in podporo medijev, je korporacija v začetku 2010 vložila papirje za redno registracijo, ki jo je 19.03.2010 tudi dobila. Projekt se je s tem končal. Toda posledice ponovne uporabe neonikotinskih insekticidov so merljive v letošnjem velikem pomoru čebel in naravnost kličejo po kazenski ovadbi odgovornih!
Ekokriminalka legaliziranega zastrupljanja kranjske čebele pa ima svoj prolog, ki ga je nujno osvetliti. V jedru vsega dogajanja je namreč koruzni hrošč (Diabrotica virgifera), škodljivec, katerega ličinke objedajo korenine koruze. Od kod se je vzel? Prišel je iz ZDA in se je v Evropi prvič pojavil leta 1992 v Jugoslaviji. Bolj natančno, v nekaj tednih so ga najprej odkrili v okolici letališč glavnih mest balkanskih držav (Skopje, Beograd, Sofija, Bukarešta, Budimpešta). Hmm, zanimiv podatek, ob dejstvu, da koruzni hrošč ni mogel prečkati Atlantika v zadostnem številu med letalsko prtljago kot slepi potnik, še manj pa bi bil sposoben ocean preleteti. Kako je torej prispel v Evropo prepuščam domišljiji bralcev, toda sinhroni pristanek vitalne populacije hroščev na balkanskih letališčih neverjetno sovpada s pričetkom postopkov za registracijo neonikotinskih insekticidov in začetkom njihove množične uporabe. Ali je bil koruzni hrošč nosilec bioterorističnega udara na Evropo, tako kot nekoč koloradski hrošč?
Kakorkoli že, ko se je koruzni hrošč približal hrvaško-slovenski meji, so pristojni zagnali vik in krik pred grozečo nevarnostjo in 28.01.2005 sprejeli paket ukrepov za zajezitev »invazije«. Bojne formacije »pristojnih strokovnjakov« imajo glavni štab v FURS, potrebno podporo pa v Uradu za kemikalije RS. Dovolj je bilo nekaj najdenih hroščkov, ki jih je zaneslo iz Hrvaškega, in že je bila suspendirana kemična varnost Slovenije. Izmislili so si šestkilometerski varnostni pas okrog »žarišča« napada in to tamponsko cono pričeli takoj tretirati z neonikotinskima insekticidoma tiametoksamom in klotianidinom, ki takrat sploh še nista bila registrirana. Torej so uporabili pripravke, ki niso imelo dovoljenja za uporabo v Sloveniji. Zakaj so to storili, če vemo, da je najbolj učinkovit ukrep za nadzor škodljivca dveletni kolobar? Uvedba kolobarja zanesljivo uniči populacije koruznega hrošča, kajti že enoletni izpad koruze povzroči pogin vseh ličink, ki se sicer hranijo z njenimi koreninami. Odgovor na to vprašanje, ki je bil obenem zagorov nezakonite uporabe strupov, je javno podala takratna direktorica FURS Katarina Groznik: »Kolobarjenje letos zaradi pomanjkanja zemljišč in prevelike potrebe po krmi ni mogoče, zato je potrebna uporaba semena tretiranega z neonikotinskimi insekticidi!«
Torej koruzni hrošč niti ni bil problem, pač pa je kronični slovenski problem kronično pomanjkanje koruze, ki se uporablja kot osnovna hrana farmskim živalim in seveda pomanjkanje kmetijskih zemljišč. Dejstvo, da že 70% kmetijskih površin v Sloveniji pokriva koruza kot monokultura, nam razkrije zamolčano resnico, da je pri nas veliko preveč vhlevljene živine glede na kapaciteto okolja (na dan 31.12.2010: 495.000 glav goveje živine, 465.000 prašičev, itd.). Pomanjkanje zemljišč pa prinaša jasen namig, da se lahko gre s koruzo in vsemi njenimi strupi vred tudi na najbolj varovana vodozbirna območja. To pa se dogaja ravno v tem času, spomladi leta 2011, ko se je Vlada RS odrekla varovanju vodozbirnih območij na račun setve koruze. To je zelo nevarna družbena praksa in dead line, Rubikon, katerega pod nobenimi pogoji ne smemo prestopiti. Vprašanje: ali več koruze za živali ali pitna voda za ljudi je s tem do konca zaostreno. V tej točki potonemo v vso nesnago, ki se je nakopičila v našem kmetijstvu. Smrdeči Avgijev hlev bo potrebno temeljito očistiti!
Sredi največje zmede ob letošnjem (2011) velikem pomoru čebel, ki jo je povzroči klotianidin in velikega pritiska javnosti, je bil kmetijski minister Dejan Židan primoran, da izda prepoved uporabe neonikotinskih insekticidov. Spet smo bili priče relativiziranju problema s strani ekspertokracije in zamegljevanju resnice. Vse se je vrtelo okrog nekvalitetno tretiranega semena koruze in nepravilne uporabe sejalnic s strani kmetov. Krivca sta bila proizvajalec semena in kmet, proizvajalec strupa pa je ponovno ostal nedotakljiv. Nihče od poklicanih pa ni navedel študij, ki nedvomno dokazujejo način zastrupljanja čebel. Laže človek in to po naročilu ali po opustitvi, ko potvarja resnico ali pa jo zamolči. Če vemo, da molčati pomeni isto kot lagati, potem je s tem ponovno utemeljen uvodni del tega prispevka. Na tem mestu bom navedel dve študiji, ki si jih lahko preberete na spletu:
1. Girolami V., Mazzon L., Squartini A., Mori N., Marzaro M., Di Bernardo A., Greatti M., Giorio C., Tapparo A.:
Translocation of Neonicotinoid Insecticides from Coated Seeds to Seedling Guttation
Drops: A novel Way of Intoxication for Bees:
Journal of Economic Entomology, Volume 102, No.5, pp. 1808-1815, october 2009;

2. Tapparo A.,Giorio C., Marzaro M., Marton D., Solda L., Girolami V.:
Rapid Analyses of Neonicotinoid Insekcticides in Gutation Drops of Corn Seedlings
Obtained from Coated Seeds:
Journal of Environmental Monitoring, Advance article, 2011
V povzetkih navedenih raziskav je zapisano, da kapljice ksilemske tekočine, ki izvirajo iz gutacije koruze, vedno vsebujejo večkratne letalne koncentracije neonikotinskih insekticidov
(tiametoksam, 146 mg/l, klotianidin 102 mg/l, torej oba vedno več kot 100 mg/l in imidakloprid, max. do 346 mg/l), kajti najnižje izmerjene koncentracije strupov niso bile nikoli manjše kot 10 mg/l. Letalna doza teh strupov za čebele se giblje med 1 in 4 mg/l! Obenem pa, npr. fipronil, ki ni sistemik, nikoli ni bil najden v gutacijskih kapljicah koruze.
Komentar o zamolčani znanstveni resnici ni potreben.
Še bolj pa smo lahko zgroženi ob dogodkih, ki so v ZDA pripeljali do registracije spornega klotianidina. Poglejmo si jih:
- februar 2003: Bayer predloži vso potrebno dokumentacijo za registracijo klotianidina, toda pristojni znanstveni odbor EPA jo zavrne;
- april 2003: Bayer nepričakovano dobi začasno dovoljenje za prodajo klotianidina (!!!) z zahtevo, da naknadno predloži poljski test (field testing), ki naj obravnava učinke kronične izpostavljenosti v trajanju povprečnega življenjskega cikla čebele 63 dni s posebnim poudarkom na zalego in stanje matice;
- marec 2004: Bayar zaprosi za podaljšanje roka in ga dobi do maja 2005;
- avgust 2007: Bayer končno predloži zahtevano študijo;
- november 2007: EPA potrdi znanstveno verodostojnost študije;
- april 2010: EPA izda Bayerju registracijo klotianidina za celotno območje ZDA;
- (Bayer je seveda neomejeno prodajal klotianidin v ZDA vse od aprila 2003!!!)
Sedaj pa si poglejmo, kako je potekal poljski test Bayerja, ki je v posmeh znanstveni resnici:
Poljski test ni bil izdelan na koruzi v ZDA, ampak na oljni repici v Kanadi (vsakemu agronomu je jasno, da ima koruza mnogo več peloda kot oljna repica in da koruzni pelod bolj privlači čebele). »Strokovnjaki« kanadske univerze Guelph, ki jih je Bayer »najel« za izvedbo poljskega testa, so izbrali dve njivi, ki sta merili vsaka po 2,5 ha. Prva je bila posejana s tretiranim semenom, druga pa z netretiranim in med njima je bila razdalja 1 km!!! Sredi prve njive so postavili skupino panjev, prav tako sredi druge, in spremljali razlike v mortaliteti med obema skupinama panjev. »Znanstveniki« niso našli signifikantnih razlik v mortaliteti!
Jasno, da ne, kajti čebele so se pasle na obeh poljih hkrati, saj njihov izlet iz panja doseže razdaljo do 3 km, torej ena čebelja družina pokriva površino 3.000 ha!!! Lahko se resno vprašamo, kaj se dogaja s sodobno znanostjo, ki je prodala svojo dušo kapitalu in kaj se dogaja v EPA USA, da potrdi »znanstveno verodostojnost« študije, ki pomeni dokončno diskreditacijo znanosti. V ozadju je seveda Bayer!
Naj dodam še dve pomembni zamolčani dejstvi:
1. Neonikotinoidni insekticidi so perzistentni v tleh (razpolovna doba 3 do 7 let glede na sestavo tal), zato se ob vsakoletni aplikaciji eksponentcionalno kopičijo v prsti in četudi zamenjamo koruzo z drugo rastlino, bo tudi ta še nekaj let delovala toksično na čebele. Zakaj se ne izvajajo meritve persistence in koncetracije toksinov v prsti?
2. Razgradni produkti neonikotinskih insekticidov so enako ali celo bolj toksični kot aktivna snov (olefin, metabolit imidakloprida, je npr. štirikrat bolj toksičen od imidakloprida). Zakaj se ne merijo koncentracije razgradnih produktov?

Nikotin in določeni nikotinski analogi se že dolgo uporabljajo kot insekticidi z nevrotoksičnim delovanjem. Neonikotinoidi so v zadnjih treh desetletjih najpomembnejša nova skupina insekticidov. Danes predstavljajo že 30% svetovnega trga insekticidov z najvišjo stopnjo rasti prodaje. To skupino predstavljajo sintetične kemikalije, ki ciljno delujejo na nikotinski acetilholinski receptor (nAChR). Ker te kemikalije niso v ionski obliki, hitro penetrirajo v živčni sistem insektov in so zato izjemno učinkovite že v izjemno majhnih koncentracijah. Zastavljeno pa je tudi človekovo zdravje. Manjkajo temeljne raziskave, oz. osnovni testi, o akutni in kronični toksičnosti, nevrotoksičnosti, o razvojnih in reproduktivnih tveganjih, o genotoksičnem in mutageničnem potencialu, o humani kancerogenezi, o hormonskih motnjah, ekotosičnosti in okoljskem obnašanju. Zaradi tega ni bilo mogeče izdelati ocene tveganja (Risk Assessment) za človekovo zdravje in okolje, niti niso bila izvedena rangiranja tveganj in varnostne ocene (Safety Assessment). Kljub temu je bil tiametoksan takoj uvrščen kot »suspected carcinogen« (EPA, 2002 in Environmental Defense: Scorecard.org., 2005). Nujnost dodatnih neodvisnih raziskav sporočata dva članka:
1. Green T., Toghill A., Lee R., Waechter F., Weber E., Noakes J.: Thiametoxam inducedmouse liver tumors and their relevance to humans (Toxicol. Sci. 2005, Jul; 86, pp.36-47.
Avtorji dokazujejo, da je tiametoksam hepatotoksičen in hepatokancerogen, predvsem
njegov metabolit CGA 330050, ki se nahaja v humani plazmi.
2. Tomizawa M., Casida J.E.: Imidakloprid, thiacloprid and their imine derivates up-regulate the alpha4beta2nicotinic AchR in M10 cells.
Raziskava dokazuje, da nekateri neonikotinoidi vplivajo na alfa2beta2 nAChR, ki predstavljajo več kot 90% vseh nikotinskih receptorjev v možganih selalcev. Možne
so trajne poškodbe teh receptorjev tudi ob izpostavljenosti t.i. »varnim dozam«.
Posledice na človeka so dramatične predvsem pri otrocih, v obliki motenj v koncentraciji, grafomotoriki in sposobnosti učenja (learning dissability). Pri hujši
izpostavljenosti se pojavlja celo mentalna retardija.

Vsi vemo, da čebele umirajo, obenem pa smo priče, kako metodološki racionalizem preide v popoln iracionalizem, po domače, v bedarijo. Priče smo konfliktu med resnico in metodo, in v tem konfliktu zagovorniki »metode« za dosego cilja za sredstvo uporabljajo laž. Zgoraj sem zapisal, da narava laže zgolj lažnivcem, in ti nato svojo zablodo prodajajo kot »strokovno mnenje« ter z njim hlapčujejo interesom kapitala. Toda treba je vedeti, da smo za čebelami na vrsti ljudje. Umirajoče čebele nam govore, kaj nas čaka: »Ali ni škoda človeka, lahko bi bolje uporabljal svojo pamet!«
Umiranje čebel lahko omili le eno: uporaba previdnostnega načela in prepoved vseh strupov, ki ubijajo čebele. Tukaj ne gre več za strokovno, ampak predvsem za politično odločitev.
»Danes umirajo čebele, jutri bodo ljudje!« Zgrozimo se, četudi pogledamo na pomor čebel iz egoističnega, antropocentričnega vidika na svet. Vendar je nujen širši pogled, moramo ga razširiti, da oživimo svoja otopela čustva, morda v spomin čebelice Maje, ki umira pred našimi očmi, morda v opomin, da bodo umirale tudi deklice Maje, če bomo ostali brezbrižni.

Anton Komat
svobodni raziskovalec

Timijan
PrispevkovCOLON 868
PridruženCOLON Po Okt 20, 2008 9:13 pm
KrajCOLON BELA KRAJINA

OdgovorCOLON # 50135Odgovor Timijan
Pe Sep 16, 2011 8:01 am

To, kar smo mi dobili po naših hrbtih, je samo drobtinica proti nadlogam mojstra Komata, ki jih ima zaradi Resnice, ki jo razodeva, a to je normalno - mi le brenčimo, on pa grmi, buči, hrumi.

Takole pravi:
Temu, kar je nasprotno logični resnici, pravimo zmota, kar moralni, temu rečemo laž. Jasno je, da je lahko kdo resnicoljuben in govori, kar misli, čeprav je v zmoti, in lahko pove kaj, kar je logična resnica, a pri tem laže. Zato trdim, da se zmota rodi iz laži.
Filozof Hribar je dejal: "Za amoralnost "etike brez morale" pa je pred Resnico namreč nekaj drugega, namreč NUJNOST".

Komentar: Nujnost prigrabiti, nujnost zaslužiti, nujnost obogateti ... Ta nujnost pa kot orodje uporablja laž, vir vseh težav. Hribar nadaljuje:

"To je red, kjer neresnic ni več, so kvečjemu napake. Potem si domnevno lahko dovolimo vse."

Spomnimo se goljufivih ali lažnivih politikov in poslovnežev, ki, ko so ujeti na laži, govorijo, da je to bila le "napaka."

Problem je v tem, to utemeljuje Justin Stanovnik, da ko človek izgubi SKRB DO BITI, torej ljubezen do Bistva življenja, skrb za vse živo, postane aroganten. Aroganca je pokazatelj, da nekdo v sebi nima več "ljubezni do živega" in s tem tudi ne "skrbi do vsega živega". Zanima ga samo še NUJNOST, torej zagrabiti, si prilastiti ... In pri tem po njegovem ne dela ne greha, niti laži - vse so samo še "napake", če so slučajno ujeti pri svojem sebičnem delovanju. Če poslušate naše najvišje državne predstavnike ko zagovarjajo svoje podrejene, ujete v nemoralnih dejanjih, pogosto slišite: "Bila je napaka, ki pa se da popraviti." A če je nekaj nemoralno, to ni napaka, ampak greh, ki pa je presneto hujša zadeva in težje popravljiva.

Žal se teh "napak", ki jih počnemo z Naravo, pač ne da več kar tako popraviti, kajti izvirajo iz laži in pohlepa, ki iz glav arogantnih ljudi že dolgo pronicajo v narod, od tam pa v zemljo, vodo, zrak in živa bitja. A ker se Narave ne da kar tako podrediti, kajti tako zatirana vedno udari nazaj (kajti Zemlja je pač živo bitje), udarja nazaj v človekovo naravo, to pa je njegovo telo in psiha. In krog propada je zaprt. Kot pravi Komat:

Narava nikoli ne laže, laže le lažnivcem.

Ker se sami varajo.

Rešitev iz tega kroga zla je le ena in jo Komat podarja nam vsem: Prenehati je treba z lažmi. Lažmi ki imajo le en cilj: okoriščanje nekaterih posameznikov in klanov. Komat, Pretnar, Lončarjeva in še nekateri, razkrinkavajo te laži, a to je Sizifov posel v Sloveniji, kajti "pomakanje občutka za živo Bit" se je že pregloboko zalezlo pod kožo Slovencev. Postajamo okoreli, bolni, zabiti, neobčutljivi. Vsota vsega skupaj pa je: nesrečni. Svojo nesrečnost zdravimo z vedno novimi materialnimi mašili, katerih surovine krademo iz Narave. A tako pač ne bo šlo, kajti, ne pozabite: Bog je tudi Narava. In če je on Oče, je Narava Mati; mi pa bi ju radi prevarali? Ne bo šlo, in ne gre.

Zato je nujen prehod nazaj na osebno skromnost, poštenje, skrb za vse Živo, sodelovanje z Naravo. Narava je namreč naša edina Mati. Ko jo uničimo, kam pa bomo šli potem?

Od tod izvira moja večna trditev, da mora človek, če želi biti Naravni čebelar, pa tudi čebelar prihodnosti, iti skozi osebno preobrazbo. Le na tak način se bo uspel znebiti usedlin pohlepne brezobčutljivosti do Biti, neobčutljivosti, ki se je posedla v njegovo telo in dušo. In šele takrat bo vedel, kaj je prav in kaj ne. Malo je danes ljudi v Sloveniji, ki jasno vedo, gledano iz univerzalnega stališča, kaj je prav in kaj ni. Da bo pot do tega znanja lažja, se spomnimo tega:

Ne stori drugemu, česar nočeš da bi kdo storil tebi!

Ne stori Naravi in so-bitju tega, kar ne želiš, da bi ona, on storil tebi. To je univerzalna smernica, ki nas lahko morda pripelje nazaj v pravi, otroški odnos Mati:otrok. Zemlja je namreč naša Mati in mi smo vedno njeni otroci; od kdaj pa je otrok vladal materi? Zemlja je naša Mati in Čebela je naša sestra. Če si to vgraviramo v srce in kosti in v dušo, bo počasi vse v redu.

A brez takih borcev kot je mojster Komat, ne bo nikoli več v redu.

Še vedno pasivni?

Lep pozdrav vsem, T
Frank iz Kanade: Glavno je da so èebelar in njegove èebele ena enota - trdno povezani kot kakšna stara, kmeèka dvorišèna metla...

BUTTON_POST_REPLY

Vrni se na

Kdo je na strani

Po forumu brska: 1 in 0 gostov