Opravila september

arhivirane teme 2004
BUTTON_TOPIC_LOCKED
Fizikalec
PrispevkovCOLON 6493
PridruženCOLON To Feb 03, 2004 9:35 pm

Opravila september

OdgovorCOLON # 5344Odgovor Fizikalec
Pe Sep 24, 2004 8:59 pm

Septembra se naše aktivno čebelarsko delo končuje, lahko bi rekli, da se za letos končuje tudi sezona. Zdaj tudi že lahko ugotavljamo, ali smo dosegli zastavljene cilje oziroma kakšna je bila letošnja letina.
Vsekakor je bilo to leto zelo rojivo, kajti čebele so rojile ne glede na to, na kakšne načine smo preprečevali rojenje. Veliko družin je rojilo dvakrat ali celo trikrat in sam ne pomnim tolikšne rojilne vneme. Čebele nas znova in znova presenečajo s svojim ravnanjem in verjetno nam nikoli ne bo uspelo v celoti razvozlati, zakaj se nekatere v knjigah opisane teorije v praksi ne obnesejo vedno. Letos delno tudi zaradi vremena ni bilo mogoče pravočasno izvesti vseh opravil, zato gre nekaj rojev gotovo pripisati tudi temu. Druga težava pri rojih je bila, da so kar pobegnili – samo meni jih je ušlo najmanj 15. In čemu gre pripisati tako močan nagon po razmnoževanju? Je morda narava zaradi velikih zimskih izgub sama poskrbela za pospešeno razmnoževanje »ogrožene vrste« v ekosistemu? Kot smo lahko prebrali v prejšnji številki Slovenskega čebelarja, je francoski minister za kmetijstvo prepovedal uporabo insekticida gaucho pri semenih koruze. Kot kaže, naše ministrstvo (ki se sicer zelo rado zgleduje po direktivah Evropske unije) tokrat temu ni naklonjeno. Rekel bi, da je pri nas prav nasprotno: vsi zatrjujejo, da je vse v najlepšem redu, da je uporaba teh sredstev pri nas minimalna in da so kmetje poučeni o njihovi pravilni uporabi. To so besede, ki jih slišim od kmetijskih pospeševalcev, torej od ljudi končano fakultetno izobrazbo. Je temu res tako? Žal, dejstva govorijo drugače. Letos so se zastrupile tudi moje čebele in pogled na naletno desko je bil prav žalosten.
Vzroka zastrupitve, žal, ni bilo moč ugotoviti niti povzročitelja, saj niti sam nisem opazil, da bi kdo v tistih dneh uporabljal insekticide oz. pesticide. To se je zgodilo 30. maja, torej med najbujnejšim cvetenjem akacije, razloga za zastrupitev pa si nisem mogel razložit niti ob pomoči območne veterinarke, pristojne za čebele. V tem primeru nisem mogel poklicati veterinarske inšpekcije, saj bi za to moral imeti utemeljen sum. Tudi to nam daje misliti, da pristojne službe ne delajo tako, kot bi bilo v prid čebelarjem, ampak bolj v prid povzročiteljem škod. Po mojem prepričanju bi moral za ugotovitev vzroka zastrupitve, iskanje krivca in kaznovanje le-tega poskrbeti veterinarski inšpektor. Čebelarji izgubljajo veliko število družin, na nekaterih območjih pa ne morejo zagotoviti živalnosti svojih družin. Žalostno je pomisliti na to, da je v boju proti Bayerju in njegovim izdelkom v igri velik denar, pri čemer smo seveda čebelarji nepomembni, povedano drugače, izgube čebeljih družin so manjša finančna škoda, kot bi bili odstotki izgub pri pridelkih, zaščitenih s temi sredstvi. So res čebele tako malo vredne za našo državo, njeno vodstvo in naravno okolje? Po drugi strani pa se z našo sivko postavljamo v širnem svetu, jo hvalimo in se ponašamo kot rejci avtohtone pasme, vprašanje pa je, kako dolgo bo še tako. V različnih intervjujih lahko poslušamo, kako bomo čebelje družine lahko oskrbovali z našimi maticami in da se nam odpira veliko tržišče, vendar so vse to le iluzije. Če naše narave in naših čebel ne bomo obvarovali pred novodobnimi strupi, bomo morali matice kmalu uvažati in jih drago plačevati, namesto da bi jih prodajali. Čebelarji, ki imajo svoje čebele nameščene ob poljih sladkorne pese, katere seme je bilo zaščiteno z gauchem, navajajo, da imajo težave z družinami, poleg tega pa opažajo občutno slabitev družin, in to brez pravega razloga. Vse prizadete čebelarje naj ob tej priložnosti prosim, da uredniku Slovenskega čebelarja g. Janezu Miheliču sporočijo morebitne tovrstne težave, saj bo podatke le tako mogoče zbrati na enem mestu.
Vremenske razmere so bile letos neugodne. Tako je bilo vreme ob cvetenju divje češnje in sadnega drevja bolj ali manj deževno, mrzlo in vetrovno. Podobne razmere so bile tudi maja in junija na akacijevi paši, zato je čebele niso mogle izrabiti v celoti.
Vsekakor je veliko odvisno od tega, kje smo imeli čebele, saj vsa akacija ne cveti sočasno.
Sam sem pridelal manj akacijevega medu kot povprečno ob normalnih letinah, vendar je glede na vreme, število družin, ki so izrojile, in še glede na zastrupitev rezultat še vedno zadovoljiv. Letošnja, sicer nekoliko manjša količina akacijevega medu pa je zelo lepe svetle barve, verjetno tudi zato, ker uporabljamo izključno mlado satje in ker smo pravočasno iztočili cvetlični med. Kakovost pridelanega medu se bo najbolj pokazala na različnih ocenjevanjih. Vsekakor je udeležba na takih ocenjevanjih nujna, saj le tako lahko zanesljivo ugotovimo, kako dobro smo poskrbeli za naš pridelek.
September je jesenski mesec; temperature so nižje, dnevi krajši, kljub temu pa je ta mesec še ugoden za cvetni prah. Če vreme to dopušča, bodo čebele nabrale dovolj cvetnega prahu, tako da bodo družine še vedno močne.
Zdaj lahko še zadnjič letos pregledamo družine. Tudi če smo prepričani, da smo družine dovolj nakrmili, še enkrat preverimo zaloge hrane, saj so nekaj zalog čebele gotovo že porabile. Če imamo panj na tehtnici, ta (10-satni) konec septembra ne sme tehtati manj kot 55 kg. Nekaj hrane bodo čebele še porabile, teža panja se bo zaradi majšega števila čebel v družini nekoliko zmanjšala, vendar družina pred zazimitvijo ne sme tehtati manj kot 50–53 kg. To je optimalna teža in v panju je povsem dovolj hrane za prezimitev in – kar je najpomembnejše – tudi za spomladanski razvoj. Naseljeni 10-satni AŽ-panj s praznim satjem v medišču tehta od 36–40 kg, torej bo v njem povprečno 14 kg zaloge. V 12-satnih panjih mora biti vsaj 16 kg zimske zaloge, da bo hrane dovolj tudi spomladi. Če pri pregledu ugotovimo pomanjkanje zalog hrane, dodajmo družinam manjkajoči del hrane vsaj do 20. septembra. Po tem datumu sam le še enkrat do dvakrat dodam mešanico sladkorne raztopine, pelina, rmana in česna. Seveda vse družine ne bodo tako optimalno oskrbljene. Pozorni moramo biti tudi na morebitno ropanje, saj je predvsem tihi rop lahko velik problem. Takega ropanja velikokrat ne opazimo, če pa ga, je družini, ki tolerira tako odnašanje hrane iz panja, vsekakor smiselno zamenjati matico, saj ta nima dobrega obrambnega mehanizma. Kako ravnati ob morebitnem ropanju, sem opisal v prejšnji številki. Pri čebelarjih z večjim številom družin bo družina, ki bo zaradi tihega ropa ostala brez hrane, odmrla, to pa je eden izmed načinov naravne selekcije. Taka družina ni primerna za naš čebelnjak, vendar skušajmo z opazovanjem zadevo urediti in čebel ne puščajmo na milost in nemilost. Ne pozabimo na zatiranje varoj, kajti obseg zalege se zmanjšuje, zato moramo zdaj intenzivneje spremljati stanje družin, saj je zanemarjanje tega opravila lahko usodno. Upoštevajmo nasvete območnega veterinarja specialista za čebele, kajti le tako si bomo zagotovili zdrave družine in njihovo dobro prezimitev.

Pridelki

Naši pridelki so zdaj torej uskladiščeni, opozorim pa naj na nekaj stvari, na katere moramo biti pozorni. Vsekakor je eden naših najpomembnejših pridelkov med, nekateri pa pridelujejo tudi matični mleček in cvetni prah, izdelujejo medeni liker, medeno žganje, medico, sveče iz voska in drugo. Če smo ves med prodali grosistom, je naše delo končano, vendar jih dandanes ni veliko, ki bi »na veliko« prodali ves med. Vsak čebelar zadrži določen del za svoje stalne stranke, seveda glede na možnosti prodaje. Kot vemo, je med, shranjen v dobro zaprti embalaži, ki je atestirana za shranjevanje živil, obstojen dolga leta, ne da bi se kakor koli spremenila njegova kakovost. Posode morajo biti dobro zaprte, saj med veže nase vse tuje vonje iz okolice, zato naj pazljivost ne bo odveč. Skladiščimo ga pri temperaturi 20 °C ali manj, nikakor pa ne pri višji, v suhem, temnem in zračnem prostoru. Če bi ga skladiščili pri višji temperaturi, bi lahko uničili nekatere encime v medu. Med sicer rad kristalizira, nekatere vrte hitreje, druge počasneje, in če se to zgodi, ga je treba znova utekočiniti. Veliki čebelarji imajo za ta namen urejene prostore, kot to zahtevajo predpisi, srednjim ali manjšim čebelarjem pa pri tem pomaga njihova lastna iznajdljivost.
Za zdaj še ni predpisano, kakšni naj bi bili prostori za polnjenje medu za prodajo na domu, vendar se ravnajmo po načelih dobre čebelarske prakse. Naredimo oziroma opremimo si poseben prostor za poljenje in shranjevanje medu ter drugih pridelkov. V tak prostor laže povabimo kupca in ta bo od nas odšel z boljšim občutkom, saj mu na ta način tudi pokažemo, kje med skladiščimo in v kakšnih razmerah ga polnimo v kozarce. V takih medarnah, kot jih imenujemo, lahko razstavimo tudi morebitna priznanja, prejeta na ocenjevanjih medov, saj je to dodatna promocija za čebelarja. Če kupcu pokažemo, kateri med je prejel zlato, srebrno ali bronasto odličje, bo to pri njem vzbudilo še večje zanimanje za naše pridelke. Prodaja na domu ni samo prodaja, ampak mora pri tem sodelovati vsa družina. Do kupca moramo biti prijazni, komunikativni in ustrežljivi. To nam vzame zelo veliko časa, ob začetku prodaje pa na to ne pomisli nihče. Nekateri kupci so zelo radovedni, predvsem otroci radi veliko sprašujejo, in temu se moramo kot čebelarji trgovci prilagoditi. Če je le mogoče (poleti, zlasti če je čebelnjak doma ob hiši), pokažimo strankam čebelnjak, skušajmo jim razložiti, kako nastaja med, kako ga skladiščimo, točimo itd. Predvsem naključni gostje ali mimoidoči turisti si vzamejo čas za ogled čebelarstva, in to je za nas tudi najboljša reklama. Včasih pride kdo samo po kilogram medu, po pogovoru s čebelarjem pa kupi še svečo iz voska, propolis, medeni liker ali še kaj drugega. V zalogi imejmo tudi priložnostna darilca za take goste, predvsem za otroke, saj si na ta način utiramo pot in pripravljamo dobre temelje za prodajo na domu. Upoštevajmo vsaj minimalne določene in dogovorjene cene in ne podcenjujmo dela naših čebel, saj ni nujno, da bomo zaradi nižje cene medu prodali več kot sosed, ki je za svoj med postavil višjo ceno. Ne bodimo nelojalna konkurenca drug drugemu, ampak se raje poenotimo v dobro vseh nas čebelarjev.
Nekateri čebelarji uporabljajo posebne komore, ki jih grejejo z grelci ali žarnicami. Take komore so uporabne, vendar mora biti ogrevanje krmiljeno prek termostata, ki izključi grelna telesa, ko se komora segreje na 40 °C. Če taka komora nima termostata, tvegamo pregrevanje medu, s tem pa tudi uničenje encimov in povečanje HMF (hidroksilmetilfurfural) v medu.
Nekateri čebelarji napolnijo kozarce po točenju in tako kristaliziran med znova utekočinjajo v takih komorah. Sicer pa je med primerneje skladiščiti v večjih posodah in ga utekočinjati s potopnimi grelci. Tako utekočinjen med napolnimo v pretočne posode, kozarce pa polnimo sproti. Bolje je med polniti pred kupcem, saj to pripomore k popolnoma drugačnemu odnosu do tega sladkega pridelka. Uporabimo nove kozarce in pokrove, saj le na ta način zagotovimo neoporečnost medu, kupec pa bo še bolj zadovoljen. Sicer lahko uporabimo rabljene kozarce, vendar morajo biti ti oprani v pomivalnem stroju. Sam sicer vedno uporabljam nove. Tudi nove kozarce moramo pred uporabo oprati. Večina čebelarjev si sama izdela etikete ali pa jih da natisniti v tiskarno. Kdor pa etiket nima, jih lahko kupi v ČCS. V letošnji 6. številki Slovenskega čebelarja je bil objavljen novi pravilnik o medu, zato naj ga vsak čebelar natančno prebere in upošteva vsa njegova določila. Vsi čebelarji, ki smo vključeni v sitem KBZ, moramo upoštevati smernice dobre čebelarske prakse, to pa naj bi upoštevali tudi tisti, ki v ta sistem še niso vključeni.

BUTTON_TOPIC_LOCKED

Vrni se na

Kdo je na strani

Po forumu brska: 1 in 0 gostov