Opravila junij

arhivirane teme 2004
BUTTON_TOPIC_LOCKED
Fizikalec
PrispevkovCOLON 6493
PridruženCOLON To Feb 03, 2004 9:35 pm

Opravila junij

OdgovorCOLON # 2204Odgovor Fizikalec
Sr Jun 02, 2004 8:23 pm

Junij je za čebelarje vrhunec sezone, kajti če nismo maja iztočili akacijevega medu, moramo to storiti zdaj. Medenje akacije je vedno končano najpozneje v začetku junija, vendar nas zadnja leta narava pogosto preseneča. V desetih letih mojega čebelarjenja nikoli nisem akacijevega medu točil pozneje kot 5. junija, nekaj let pa ga sploh nisem točil, ker ni vedno sreče. Čebelarji pač upamo, da bo druga paša boljša, vendar je za naš prekmurski konec in tudi za tiste, ki čebele sem le pripeljejo, akacija glavna paša. Če ta zataji ali če vreme ni ugodno, se sezona ne bo kočala s pozitivno bilanco. Po tem datumu bo treba čebele preseliti na gozdno pašo, saj pričakujemo medenje smreke, lipe, kostanja, konec meseca pa že lahko začne mediti hoja. Za nas bo verjetno pomembna paša na smreki, zato moramo čebele na to pašo prepeljati takoj po točenju akacije. Lipa in kostanj bosta zacvetela okoli 15. do 20. junija. Zanimiva paša je na kostanju, zlasti če se na njem pojavi še kostanjeva ušica. Če nameravamo čebele prepeljati na to pašo, nikar preveč ne hitimo, saj kostanj najprej izloča le cvetni prah. Če ga ne smukamo, nam bodo čebele z njim pošteno zasule plodišča. Kostanj pa je zelo občutljiv na padavine, zato je za medenje lahko usoden že kakšen večji naliv.

Delo pri čebelah
Zdaj se moramo lotiti temeljitega pregleda vseh družin, še posebej tistih, ki jih nameravamo prepeljati na gozdno pašo. Pregledati in urediti moramo tudi družine, ki bodo ostale doma, saj je ta mesec še ugoden za razvoj. Uredimo gnezda, v graditev lahko dodamo še satnice, poskrbimo za vse izrojence ter morebitnim brezmatičnim dodamo zalego in oplojene matice. Vsem družinam, ki so dlje časa brez matice, dodajmo 2–3 sate zalege, da se družina umiri. Taka družina je zelo zbegana in dodano matico v 90 odstotkih primerov ubije. Z dodano zalego v družini vzpostavimo neko normalno razpoloženje in šele takrat se lotimo dodajanja matic. Družinam na prevoznem čebelnjaku moramo nameniti še več pozornosti. Ker jih bomo odpeljali lahko tudi več kot 100 km stran, jih ne bomo mogli obiskovati vsakih nekaj dni. Če smo na kužnem območju hruševaga ožiga, poskrbimo, da bo o morebitnem izbruhu bolezni pravočasno obveščen tudi fitosanitarni inšpektor, sami pa se glede na možnosti odločimo za najprimernejši ukrep:
- čebele za 48 ur zapremo v temen prostor;
- za 72 ur jih prepeljemo v karanteno na nadmorsko višino 1300 metrov;
- za 72 ur jih prepeljemo v karanteno na območje, na katerem na preletni razdalji čebel ni cvetočih gostiteljskih rastlin.
Fitosanitarnega inšpektorja moramo poklicati vsaj 7–10 dni pred načrtovanim premikom čebel, da si zagotovimo vsa potrebna potrdila.
Zdaj moramo tudi določiti, katere matice bomo zamenjali in katere bomo prezimili. Vsekakor si moramo pri vzrejevalcih pravočasno naročiti matičnike, oplojene oz. neoplojene matice ali pa jih seveda vzrediti sami.
Vse čebelarje, ki so vključeni v progeni test matic, ki jih dobijo od KIS-a, prosim, da se ustrezno pripravijo za dodajanje matic. Vsako leto namreč opažamo velike izgube matic prav pri dodajanju, vzrejevalci pa v vsako vzrejeno matico vložimo kar precej dela in truda. Najprimernejši način je priprava rezervnih družinic na pokrito zalego, kajti vse si lahko pripravimo prej. Če se ne motim, je čebelar, ki prosi za te matice, o njih obveščen 7–10 dni pred prejemom, zato je časa več kot dovolj.
Okoli 15. junija bo čas za začetek preverjanja števila varoj v gradilnih satih, saj se bo krivulja razvoja tega zajedavca odslej vzpenjala. Sam skrbno nadzorujem število varoj, vendar jih v gradilniku nikoli nisem zasledil pred 20. junijem oziroma le kakšno. Po tem datumu pa moramo biti nanje pozorni, da vemo, kakšno je stanje v našem čebelnjaku. Sam pregledujem trotovino tako, da izrezan sat obrnem proti sončni svetlobi. Na ta način že lahko opazimo varoe, ki se sprehajajo v pokritih celicah, zlasti če jih je večje število. Če jih ob takem pogledu ne vidimo, začnimo trotovino lomiti, ne pa rezati. Če v vsaki deseti celici opazimo po eno varoo, se nam ni treba ničesar bati. Če so varoe v vsaki tretji celici, pa moramo temu zajedavcu nameniti več pozornosti. Problem nastane, če skoraj v vsaki celici najdemo več kot eno varoo. V tem primeru jih moramo zatirati čim prej. Če bi tako napadene čebelje družine dlje časa ostale na paši, potem bi že septembra ali oktobra dočakali pogreb, saj bi družine preveč shirale, tako da nam jih ne bi uspelo rešiti. Zalege bi bilo vedno manj, trotovska zalega bi izginjala, vse varoe pa bi se preselile na zalego čebel delavk. Zaradi tega bi se izleglo veliko število deformiranih čebel, moč družin pa bi se drastično zmajševala.
Vsi, ki nameravate čakati na pozno medenje hoje, to pa se lahko zavleče do konca avgusta in celo do začetka septembra, boste morali zdaj oblikovati 7-satne rezervne družine, in to toliko, kolikor pridobitnih družin je na paši. Čebelarji, ki svoje čebele vozijo na to pašo, so izkušeni in te metode tudi dobro poznajo, začetniki, ki se tega šele lotevate, pa le upoštevajte ta nasvet, kajti hoja zelo oslabi družine. Paše na višji nadmorski višini na sploh zelo neugodno vplivajo na čebele, saj zaradi nižjih nočnih temperatur matice zmanjšajo zaleganje. Prav gozdne paše pa so dober kazalec kakovosti matice. Vse tiste matice v čebeljih družinah na mojem prevoznem čebelnjaku, ki oslabijo, oziroma v družinah, katerih številčnost se zaradi omenjenih dejavnikov zmanjša, po vrnitvi zamenjam. S tem v družinah vzdržujem neko ravnovesje, tako da jih lahko prepeljem še na gozdno pašo. Ker ne čebelarim izključno na med, nikoli ne čakam poznega medenja hoje. Veliko vprašanje je tudi, ali bi mi uspelo čebelje družine pripraviti še za to pašo, sicer pa to že tema za prihodnjo številko.

Vzreja matic
Glede na to, da sem že četrto leto registriran vzrejevalec matic, naj vam opišem metodo vzreje. Ne samo zaradi vzreje same, ampak tudi zato, ker me je več čebelarjev spraševalo o tem, kako bi lahko pridelali matični mleček. Postopek za pridelavo mlečka je enak, vendar cepljeno gradivo odvzamemo po treh dneh in izpraznimo matičnike ter znova cepimo. Vsekakor vsakomur, kdor bi se želel ukvarjati s tem, priporočam knjigo Od čebele do medu, v kateri je, žal, že pokojni dr. Poklukar zelo nazorno opisal celoten postopek. Tudi knjiga dr. Riharja Vzrejajmo boljše čebele bo idealna za začetnike. Moj opis seveda ne bo zadostoval za resnejše delo, začetniku bo le nakazal, kako pravzaprav poteka vzreja. Vzreja matic fizično ni tako naporna, je pa časovno zelo kompleksna, saj sedem dni v tednu in vso aktivno sezono zahteva celega človeka. Čebelarju z 20–30 panji se lastna vzreja matic gotovo ne splača. Za vsakogar, ki čebelari z več kot 30 družinami, pa bi bilo dobro, če bi začel razmišljati tudi o tem. Najprej moramo odbrati matičarja. Za ta namen preglejmo zapiske, pri tem pa ne pozabimo, da je ena izmed lastnosti dobrega matičarja tudi kakovost potomk. Matičar je torej družina, iz katere bomo jemali vzrejno gradivo. Ne izberimo družine, ki ima največji donos medu, ker se nam utegne to maščevati, ampak poiščimo družino z dobrimi lastnostmi in nekim srednjim donosom. Veliko napak nastane prav pri tem, saj najpogosteje izberemo nadpovprečno družino, potomke takšne družine pa ne dajo rezultatov, kakršne bi želeli. Pripraviti si moramo dober starter; ta mora biti dobesedno nabit z mladimi čebelami, sicer bo sprejem slab. Poznamo odprte in zaprte starterje, vendar se za zaprt sistem vejetno ne bo odločil noben začetnik, zato tega tudi ne bom opisoval. Če imamo možnost, izberimo za starter družino, ki je prešla v rojilno razpoloženje, saj bodo čebele tudi z matico v panju sprejele cepljeno gradivo. Za profesionalno vzrejo to seveda ni dovolj, za lastne potrebe pa na ta način brez pretiranega dela in priprav dobimo dovolj matičnikov. Vsekakor pa bo najbolje, če matico odvzamemo, saj bo taka družina optimalno pripravljena za nego matičnikov. Tudi sam zelo rad uporabim tako družino za rejnika, saj zgradi zelo lepe matičnike. Za rejnika potrebujemo družino, ki gradi velike matičnike, sicer ne bomo dosegli velikega uspeha. Starter je torej družina, v katero vstavimo cepljene ličinke, jih po 24 urah odvzamemo ter dodamo rejniku. Seveda pri vzreji majhnega števila matic lahko pustimo, da matičnike konča ista družina, saj za 30 matičnikov ni smiselno pripravljati rejnika. Zapomnimo si, da mora biti starter nabit z mladimi čebelami, čebele morajo dobesedno »kipeti«, sicer bo sprejem slab. Starter moramo krmiti s tekočino, in to obilno. Dobro ga nakrmimo 12–24 ur pred dodajanjem gradiva.
Presajanje ličink je najtežje in najzahtevnejše, kajti če nimamo izkušenj, s težavo določimo starost. Vsak se tega dela najlaže nauči tako, da vzame sat z jajčeci, ga označi in v presledkih po 12 ur opazuje, kaj se dogaja. Veliko o tem najdemo v omenjeni literaturi, vendar je brez praktične predstavitve to težko. Uporabimo sat, v katerem so se čebele že valile, saj je tak sat že nekoliko rjave barve. V mladem satu je še teže določiti starost ličinke, ker jo brez povečevala tudi slabo vidimo. Sam uporabljam metodo enkratnega presajanja, pri kateri ličinka ne sme biti starejša od 24 ur. Lončke lahko izdelamo voščene ali pa uporabimo plastične, ki jih dobimo v trgovinah s čebelarskimi pripomočki. Sam uporabljam plastične. Nikoli jih ne povoskam, ampak jih za 24 ur vstavim v starter, da jih čebele obdelajo oziroma začnejo dograjevati, šele potem cepim. V tako pripravljene lončke z injekcijsko iglo kanem kapljico matičnega mlečka, razredčenega z destilirano vodo (tudi če vzamemo navadno vodo, ne bo nič narobe). Cepilna igla je lahko zobotrebec s primernimi vlakni, ki ga malce nagrizemo, ali pa jo kupimo v trgovini s čebelarskim materialom. Sam uporabljam kovinsko. Iglo moramo potisniti pod ličinko, jo dvigniti iz celice ter vstaviti v kapljico mlečka. Ličinka ostane na vrhu, če pa jo potopimo ali poškodujemo, moramo presaditi drugo. Tudi pri tem delu velja načelo »Praksa dela mojstra«. Tega se pač treba naučiti, je pa lažje, če nam nekdo ves potopek nazorno pokaže, saj je v tem primeru vse tudi bolj razumljivo. Prostor, v katerem presajamo, mora biti dobro osvetljen. Če je vreme lepo, lahko delamo zunaj, sat pa obrnemo tako, da imamo dober pogled v celico. Vsekakor bo dobro, če cepljeno gradivo vstavimo čim prej v starterje. Meni pri tem delu pomaga žena. Tako jaz cepim, ona pa gradivo vstavlja v starterje in vse delo je hitro opravljeno. Zapišimo si datum presajanja, saj je to zelo pomemben podatek. Po 24 urah že lahko pogledamo, koliko matičnikov so čebele sprejele.
Če smo izbrali ličinke prave starosti, bodo čebele matičnike zapirale peti do šesti dan po cepljenju, če pa bodo pokriti prej, jih moramo izločiti, ker starost ličinke ni bila prava. Tak matičnik bo tudi manjši od preostalih. Prvo selekcijo izvedemo že zdaj, saj v nasprotnem ne moremo pričakovati dobre kakovosti. Pokrite matičnike premestimo v valilne matičnice, bodisi v tiste tipa Zander, ki so enojne, bodisi v drugačne. Pomembno je, da čebele ne morejo skozi mreže do matičnikov, imajo pa možnost krmiti na novo izvaljene matice.
Matičniki zdaj ne potrebujejo nič drugega kot inkubacijo, torej temperaturo 34–35 °C in 60–70 % relativno vlago. Vzrejevalci za ta namen uporabljamo inkubatorje, v katerih vzdržujemo ustrezno temperaturo in vlago. Če temperatura in vlaga nista konstantni, je kakovost matic občutno slabša Če jih npr. valimo pri 32 °C, imajo matice slabše razvita krila, odstotek na prahi izgubljenih matic pa je občutno večji. Panj, v katerem bodo matičniki do izvalitve, naj bo torej optimalno preskrbljen. Najbolje je, če je tak panj brezmatičen, vendar mora biti v njem dovolj zalege, sicer čebele ne vzdržujejo pravilne temperature. Zapišimo si datum valitve. Če smo prej izločili prezgodaj pokrite matičnike, bo datum valitve točno enajsti ali dvanajsti dan po cepljenju.
Če hočemo uporabiti matičnike, jih moramo odvzeti deseti dan po cepljenju, vendar jih ne uporabimo v plemenilčkih, prašilčkih ali panjih brez zalege. Matičniki tudi niso primerni za uporabo pri nasipanju plemenilčkov, za ta namen uporabimo neoplojene matice. Tudi v teh matičnikih je še vedno potrebna stalna temperatura. Sicer niso toliko občutljivi, vendar se izogibajmo vsem dejavnikom tveganja. Matičniki so primerni za uporabo povsod, kjer je zalega, saj je temperatura tam optimalna. Sam nerad uporabim matičnik, ker še vedno ne vem, kakšna bo matica, ki se bo izvalila iz njega! Izločim vse matice, katerih velikost ne ustreza, preostale označim, jih pustim še 2–3 dni v inkubatorju in jih šele potem dodam v plemenilčke. To je druga selekcija in zdaj bi morali dati na praho res samo najboljše. Če je vreme ugodno, bo mlada matica začela zalegati po približno desetih do štirinajstih dneh po sprejetju v plemenilčku. Pitalnik mora biti poln pogače, v nasprotnem matica nerada začne zalegati. Vsekakor bomo nekaj matic izgubili tudi na prahi; včasih je ta odstotek zelo velik in temu primerno tudi razočaranje. Vendar dobimo tudi veliko kakovostnih matic, in če postorimo vse potrebno, da sploh pokažejo, kaj zmorejo, bomo dosegli želeni cilj.

Polnjenje plemenilčkov
Veliko vprašanj se pojavlja pri polnjenju ali nasipanju plemenilčkov, saj ima prav pri tem težave veliko začetnikov. Vsekakor je najboljše, če so čebele z druge lokacije in ne s tiste, na kateri jih bomo postavili. Po mojih izkušnjah je treba za vrhunske rezulatate matice postaviti na praho čim dlje od domačega čebelnjaka. Ko plemenilček nasipamo s čebelami, ga za 72 ur postavimo v temen in hladen prostor. Matico dodajmo v plemenilček po 12–24 urah po nasipanju in čebele jo bodo brez težav sprejele. Ne pozabimo napolniti pitalnika s sladkorno pogačo. Nikakor ne postavljajmo plemenilčkov prehitro na prosto, kajti čebele še niso socializirane in se bodo razbežale. Najlaže se orientiramo po tem, če v prostoru, v katerem so plemenilčki, prižgemo luč. Če začnejo čebele po plemenilčku brezglavo begati, še niso pripravljene za postavitev na prosto. Ko se čebele sprimejo in so kot celota ali kot družinica, tedaj tudi začutijo, da nimajo drugega izhoda, kot da se spoprimejo z razmerami in preživijo. Če so čebele v grozdu in jih luč ne moti (ne begajo), jih lahko brez skrbi postavimo na prosto, vendar naredimo to zvečer.

BUTTON_TOPIC_LOCKED

Vrni se na

Kdo je na strani

Po forumu brska: 2 in 0 gostov