POZDRAVLJENI!

Prosimo, če poskusite uporabljati nov forum na lokaciji www.slovenski-cebelarji.com/forum30/

Tisti, ki imate uporabniška imena z "čžš" bodo mogoč imeli težave in bomo uredili sproti.
Oglejte si http://www.slovenski-cebelarji.com/forum30/viewtopic.php?f=55&t=5181

 

 

 

 
 

Slovenski Čebelarji Seznam forumov -> Čebelarska zgodovina in etnologija

ANTON JANAŠA POPOLNI NAUK O ČEBELARSTVU F.Rojina 1906

  Avtor    Thread Objavi novo temo   Odgovori na to temo
cebelaroji



Pridružen/-a: Pon Mar 2010 13:54
Prispevkov: 316
Kraj: Ljubljana
ANTON JANAŠA POPOLNI NAUK O ČEBELARSTVU F.Rojina 1906

Močno ljudstvo pa najde
pri toplem vremenu med, če je le v panju. Izpraznjeno
satje se spravi za drugo uporabo (§ 15.) ter se da čebelam,
če je treba, zopet polnega.
Za čisti med, in če je tekoč, se rabijo lončene
posodice ali lesena koritca, kakršna nam predstavlja
2. podoba na VI. tabli. Po vrhu se polože lesene trščice
57
ali slamne bilke, da čebele, kadar pijo, ne potonejo. Strjen
med se sme kar na panjevo dno namazati, čebele ga
hitro poližejo.
§ 85.
Koliko se mora klasti?
Množino klaje najbolje določi čebelar po svoji modri
previdnosti. Srednje močnemu panju se da naenkrat po
1/4, do '/2 funta in to, če ni zunaj paše, na vsaka dva
ali tri dni. Slabejši panj potrebuje manj, močnejši tudi
do enega funta, tako n. pr. za roj goden panj pri dolgotrajajočem
slabem vremenu. Lačnim naj se da rajši več
naenkrat, takim pa, ki niso čisto brez medu, po malem
večkrat, da se s pitanjem pospešuje le delo in zaleganje
zavoljo zgodnjih rojev. Za zimo naj se da potrebnim
naenkrat toliko, da bodo imele zadosti, da se jih potem
v zimskem počitku ne vznemirja. S svojega stališča ne
dam veliko na zimsko pitanje, ker taka klaja včasih
več velja, kakor je panj vreden. Zato rajši pravočasno
združim slabiče z močnimi panji. Da v dobri paši ni
treba pitati, je vsakemu razumljivo.
§ 86.
Znamenja lakote.
Lačne panji je pa lahko spoznati:
1. Čebele ne sede v satju gosto skupaj, ker nimajo
v njem kaj početi; zakaj:
2. nimajo nikake zalege in ker je ne morejo hraniti,
je tudi ne zastavljajo; zatorej:
58
3. naredko vsaksebi sede in
4. vise tupatam po kotih panju v gručah;
5. če se jih dotakneš, se stisnejo počasi skupaj in
6. šume prav tiho, zategnjeno in sikajoče; pri tem
7. vzdignejo zadek prav počasi kvišku, pomole
vun želo, ki ga nekaj časa ne morejo zopet skriti.
8. Njih trupla so tanjša in bolj mršava.
9. Če se pusti panj nekaj časa odprt, zlezejo počasi
med satje, site se pa brez dima ne umaknejo in se ti
rajši v obraz zapraše.
10. Iztrgajo zalego in spijo nje sok. Sicer store
takisto tudi z zalego, ki so jo črvi oglodali, a to je
spoznati po odgrizenih perutnicah in nogah, po preluknjanih
truplih ter zapredenih in zgrbančenih krilih.
11. Na panjevem dnu najdeš drobtine mladega in
mehkega satja, ki so ga razgrizle; vendar se tudi te
drobtine razločujejo od onih, ki odpadejo pri napravljanju
voska in od pokrovcev ali pa od črvojedine.
Celice so videti raztrgane in nazobčane.
12. Lačne čebele donašajo malo in prav drobno
obnožino.
13. Ne letajo tako hitro, ne tako naravnost ter z
manjšim šumom. Končno:
14. najgotovejše znamenje lakote je pomanjkanje
medu. Panj, ki se je lotil kdaj svoje zalege, se bo težko
črez leto opomogel in bo dal tisto leto malo dobička,
in dokler živi tista matica, bo redkokdaj sposoben za
rojenje.
59
III. poglavje.
O roparicah.
§ 87.
Roparice.
Roparice imenujemo one čebele, ki iz tujih panjev
med po sili jemljo ter ga v svoj panj nosijo. To poželjenje
ima vsak panj in je v nevarnosti, da bo, če je
slab, ali oropan, ali če je močan, da sam ropa. Če je
paša zunaj slaba, kakor spomladi in jeseni, izkušajo
čebele kje drugje med uhlastniti. Poizkušajo od panjii
do panjii, kje bi se vtihotapile. Če nalete na slabiča,
ki se jim dovolj ne upira, ga brez usmiljenja napadejo.
Početkoma jih pride malo, te privabijo sabo
druge in čim bolj se jim obnese, tem več jih pride,
dokler ni panj popolnoma oropan. Tako se privadijo
ropanju, navale potem na druge sosedne in ne dado
dolgo časa miru. Ropnice torej niso posebna vrsta čebel,
kakor nekateri menijo, temveč postanejo ropnice navadne,
med nanašajoče čebele, večkrat iz tvojih lastnih panjev.
§ 88.
Prilika za ropanje.
Nepreviden čebelar napravi čebele sam za roparice:
če raztrosiš kaj medu in voska, zlasti pri izpodrezovanju,
60
če nepremišljeno pitaš (§ 81.) podnevi in pri solncu, če
zanemariš slabost panju, ali če je celo brez matice, če
ne zadelaš špranj, razpoklin in drugih odprtin panju
razun žrela i. dr. — vse to da po medu hrepenečim
in po njega duhu privabljenim čebelam priliko,
da začnejo ropati.
§ 89.
Znamenja ropanja.
Na ropanje namenjene čebele ne lete skoz žrelo
naravnost v panj, temveč od enega panju do drugega,
okoli čebelnjaka in panjev ter poizkušajo vdreti na vseh
voglih, kjer je le najmanjša luknjica. Noge drže iztegnjene
in navzdol viseče. Ropnice so črne, ker so izgubile
dlako in so umazane od medu. Močne čebele jih skubejo
z grizali, prete jim z želom in, če ne uidejo, jih tudi
umore. Ropnice hočejo pri žrelu nakopičeno stražo odriniti
in čebelam med kar pri rilčku izsesati. Lete pozno
na večer ali zgodaj zjutraj, ko so druge že nehale ali
še niso začele leteti. Njih zadki so polni medu, zakrivljeni
ter se napetosti svetijo.
§90.
Sredstva zoper ropanje.
Takoj ko zapaziš roparice, zmanjšaj žrela napadenih,
zlasti slabejsih panjev, da se domače čebele laglje branijo.
To se zgodi, če pripreš zapaha (§ 26.), zatakneš košček
lesa, ali če zamažeš žrela z blatom ali z ilovico.
61
Če bi se panj vsled brezmatičnosti ali slabe matice
ne branil, potem ga združi z drugim močnim panjem.
Kak drug napadeni panj, ki je sicer v redu, a ima malo
živali, deni v temen prostor in mu daj duška, da se ne
zaduši, ali ga pa nesi četrt ure daleč proč, da ga
ropnice ne najdejo, dokler čas ropanja ne mine.
§ 91.
Kako izpaziti, kateri panj ropa.
Da izveš, kateri panj ropa, zapri med ropanjem za
nekoliko časa žrelo napadenega panju, da se nabero
znotraj pred žrelom tatice, ki bi rade zopet izletele.
Potem odmaši žrelo ter potresi izletajoče čebele s pepelom
ali s stolčeno kredo. Potresene čebele je od drugih lahko
ločiti pri svojih ali sosedovih panjih; tako najdeš roparja.
Marsikateri čebelar obdolži nepremišljeno in z velikim
hrupom čebele svojega soseda ropanja, pa so le njegove
čebele ropnice. Če bi si bili sosedni čebelarji med sabo
dobri in bi drug drugemu takoj, ko kateri zapazi le
količkaj ropanja, vestno sporočil, če bi se s skupnim
posvetovanjem in pomočjo podpirali, bi ne bilo nikdar
velike škode vsled ropanja.
§ 92.
Škodljivost ropanja tudi za ropnice.
Ropajoči panj je sam v nevarnosti, da ga izropajo,
ker privabi duh naropanega medu druge čebele. Vrhu-
62
tega se panj, ki je ravno na ropu, ne brani veliko proti
tujim ropnicam. Tudi gre pri ropanju, ker se napadene
branijo, veliko čebel pod zlo. Torej se čebelar, čigar
čebele hodijo na ropanje, ne more posebno veseliti ter
se nadejati velike koristi.
Največja škoda od ropanja je, če se dva panja
sama drug drugega ropata. Take čebele se ne branijo;
med prenašajo toliko časa iz panju v panj, dokler ni
vse uničeno. Noposled se vtakne še tretji ali več druzih
vmes ter prva dva popolnoma oplenijo.
IV. poglavje.
Kako pomagati brezmatičnemu panju.
§ 93.
Izven časa rojenja.
Spomladi moraš posebno paziti na brezmatičnost
(§ 57.). O nje nastanku in znamenjih se je dovolj obravnavalo
v celem desetem poglavju prvega dela. Zdaj
hočemo tudi poučiti, kako se more temu tako škodljivemu
zlu odpomoči. Kako je ob času rojenja nabirati in hraniti
matice, se bo pozneje povedalo. Kako pa moreš pomagati
brezmatičnim panjem tudi izvun časa rojenja, o
tem te hočem sedaj poučiti.
§ 94.
Kako pripraviti matico.
Najprvo te hočem poučiti o načinu, kako si pripraviš
sam matice. Iz močnega panju vzemi tri, ali če hočeš več
63
prgišč čebel ter jih deni v majhen, prilično za četrtino
navadnega panju (§ 26.) obsežen zabojček ali škatlo, ali
kar v velik, a zmanjšan panj (§ 27.). Noter deni potem
lep nov sat z malimi, komaj vidnimi črvičkr, ki leže v
svetlečem se soku na dnu celic (§ 11.); sat naj bo tako
velik, da ga malo število čebel lahko pokrije in greje,
in da je na njem dovolj prostora še za matično celico.
Ko bi pa ne bilo na robu sata ravno nobenih takih
črvičkov, ga obreži do črvičkov, ker matične celice delajo
čebele le na robeh (§ 13.). Razun tega daj tem čebelam
v zadostno hrano tudi meden sat na že zgoraj omenjeni
pripravi (§ 84.). Paziti je treba, da se zalega ne prehladi.
Čebele potem prenesi na drug oddaljen kraj ali
pa jih zapri, vendar tako, da imajo duška. To se zgodi
na ta način, da potisneš v panj n. pr. 4. podoba na
V. tabli, namesto zadnje končnice b, (5. podoba), gosto
žičnato mrežico a, (6. podoba), ki je napeta na okvir.
Če čebele zapreš, ne smeš pozabiti na klajo, zakaj sicer
se lotijo zalege. Črez 12 do 14 dni se matica izleže.
Včasih nastavijo tudi po več matičnih celic, zatorej lahko
deseti ali enajsti dan, ko so že precej godne, eno izmed
njih s tankim in ostrim nožem izrežeš, a tako, da drugih
ne raniš, jo nabodeš, ne da bi jo dalj časa in močno
tresel, na tenko trščico na vosek, ki se je zraven drži,
ter jo daš izvaliti v kak drug majhen panj s potrebnimi
novimi čebelami, in jo pripneš z lesenimi cveki na panjevo
stranico ali na medeni sat, ki si ga dal čebelam za
živež. Ob času rojenja je v plemenjakih nastavljenih
po več matičnikov (§43.); iz njih lahko izrežeš, kolikor
jih je odveč, in ravnaš z njimi na taisti način.
64
§95.
Razni načini te pomoči.
Brezmatičnim panjem pomagamo lahko na štiri
načine:
1. s pripravljeno matico, 2. z matično celico, 3. s
čebelno zalego, 4. z združenjem z drugim panjem.
V tem redu, kakor so ta sredstva tu našteta, naj se, če
je po okoliščinah mogoče, tudi uporabljajo. Če je panj
še dovolj živalen in meden, ali če je še čas, da se žival
zaredi in nanosi medu, potem mu lahko daš matico,
ali če te ni, matično celico, da si jo sam izvali, ali če
ti manjka obeh, mu daš čebelno zalego, da si izgoji
matico (§ 94.). Če pa letni čas ne dopušča več ne zaleganja,
ne nanašanja medu, ti ne preostane drugega,
kakor da združiš panj z drugim, ki ima matico,
to je, da ga na tega navezneš (§ 34. št. 7), da postane
iz dveh panjev eden, in da delata z združeno pridnostjo
do svojega časa.
§96.
Pomoč v začetku brezmatičnosti.
Panju, ki je prišel šele ob matico, je lahko pomagati.
V takozvani matičnici se mu da pripravljeno
matico prav blizu med čebele, da jo obsedejo. Tako
matično hišico nam kaže 7. podoba na V. tabli ter
3. in 4. podoba na VI. tabli. Prva je lesena, s
podolgastimi in z žico opremljenimi luknjicami a, a, a
5
65
in zapahom b; druga je iz tenke žice gosto spletena in
ima tudi zapah b. 4. podoba nam pa kaže spodnji del
navzgor obrnjen. Črez nekaj ur se hišica odpre, da matica
izleže. Če nimaš pripravljene matice, izreži iz kakega
drugega panjii matično zibelko, ali če tudi te ni, čebelno
zalego v črvih in mu jo vstavi, da jo izgoje (§ 94.).
Če bi zavoljo satja ne bilo prostora, se ga mora kos
izrezati, da je mogoče zaleženi sat vmes postaviti.
§ 97.
Pomoč, kadar je panj dalj časa brez matice.
Panj, ki je že dolgo časa brezmatičen in je
morebiti že nastavil trotovsko zalego (§ 61., 62.), ne
sprejme matice več zlepa; pomoril bi vse, kolikor bi mu
jih dali, drugo za drugo. Prisiliti ga je torej s posebno
zvijačo, da sprejme matico. Zakaj s svojo nepravo zalego
se motijo in se zanašajo na svojo lastno prihodnjo
matico; zatorej moraš svojeglavke iz njih panju pregnati
v drug prazen panj. Zvečer po letenju ali zgodaj zjutraj
vzemi panj iz čebelnjaka. Da se pa čebele vun ne zakade
in ne pikajo, vpuhni pri žrelu nekoliko dima. Potem
obrni panj narobe, da pride zgornja stran spodaj. Pri
tem je pomniti za vedno, da se obrača pri podolžnem
delu, kakršno je navadno največkrat, po širini panjii
črez zadnjo končnico, in ne pp dolgem črez eno izmed
stranic, da se težki sati ne polomijo. Panj položi ali
na kako klop, ali na tla. Glej 5. 6. 7. podobo na
VI. tabli; prazni panj a pristavi, ko si odvzel obema
končnice, ravno in tesno k njemu. Polnemu panju b
66
-vzemi tudi dno (6. podoba) in sprednjo končnico
(7. podoba) proč; kar se drži gori čebel, jih ometi s
pernico, s šibico ali dr., takoj v prazni panj. Pri spodnji
odprtini c pihaj pod čebele dim ter trkaj polahkoma
na obe stranici, da teko čebele v prazni panj. Pri tem
ti prav dobro služi kadilnik v 8. podobi; a je meh,
ki je nanj nataknjena puša d, b, c, e, napravljena iz
črne železne pločevine in iz dveh cevi d, e in vratic c.
Pri b, kjer je zožena, je vdelana znotraj luknjičasta
pločevina, da se ne izpihava kaka tleča tvarina ali zubelj.
Noter se dene tleče, a ne goreče platnene cunje, in se
piha z mehom a dim pri d med satje na čebele, ki
tega ne morejo trpeti (§ 36. št. 5.). Izgnane čebele
zapri, a imeti morajo duška (§ 94.). Črez nekaj ur jim
postavi noter priprto matico (§ 96.); medtem pa obglavi
trotovsko zalego, izreži neprave matičnike. Potem
stresi čebele zopet nazaj v ta panj in jim izpusti matico.
§ 98.
Združevanje.
Recimo, da bi imel kakega slabiča, o čigar obstanku
dvomiš, pa ima matico; tedaj bi bilo zelo priporočljivo,
da s tem združiš brezmatičnega (§ 95.). Ravno tako je
tudi zgodaj spomladi, ko zavoljo hladnih dni ne moreš
imeti upanja, da bi se matica sprašila, veliko bolje
brezmatičen panj takoj na drugega navezniti, ali mu ga
podstaviti, zakaj če bi s to pomočjo odlašali, bi panj
medtem čas tratil v brezdelju v svojo škodo in bi
žival vedno bolj pešala (§ 7.). Proti koncu aprila ali v
5*
67
maju ju lahko zopet ločiš in brezmatičnemu pomagaš
(§ 5.); tudi si bo, če je bila prej dobra paša in lepovreme,
lahko iz svoje zalege izgojil matico.
§99.
Pomoč, kadar je matica jalova.
Zgoraj (§ 55.) smo slišali, da ostane pred prašenjem
ostarela matica tudi pozneje nesposobna za oplemenitev,
torej preti panju ravno tako pogin, kakor ga
povzroči brezmatičnost. Zatorej moraš takemu panju
na enak način pomagati. Najprvo mu odvzameš to
nerabno matico, ki jo najdeš najlaglje, če prekadiš čebele
iz njih panju v prazen panj (§ 97.). Zdaj šele mu daš
drugo dobro matico, zakaj ako bi mu jo dal k oni, bi
jo čebele brezdvomno umorile (§ 6.).
V. poglavje.
0 čebelnih boleznih.
§ 100.
Dvoje bolezni.
Med različnimi boleznimi sta dve posebno uvaževanja
vredni: takozvana rdeča griža in gniloba.
§ 101.
Rdeča griža.
Rdeča griža se tako imenuje zavoljo sličnosti z
enako imenovano človeško boleznijo; rdeči, obilni čebelni
68
odpadki ji dajo ime. — Ta bolezen nastane, če so
čebele preveč jedle, pa se dolgo časa niso v zraku blata
otrebile; če so bile dolgo zaprte, gorko vzimljene, če
se jih pozimi pita, pa tudi, če je panj brez matice;
iakrat navadno veliko jedo.
§ 102.
Sredstva proti griži.
Najboljša pomoč zoper grižo je, da se čebele lepega
gorkega dne očedijo; potem so zopet zdrave. Nekateri
panji potrebujejo sicer raznih zdravil, a ker čebele po
naših deželah redkokedaj tej bolezni zapadejo, jih tudi
ni treba tu navajati. Pristen med pomaga najbolje in
dobro prezimišče jih najgotoveje obvaruje griže. Najhuje
je, če čebele s takim blatom ponesnažijo satje, zakaj
potem zavoljo smradu ne delajo več rade v njem; torej
je dobro take pobrazdane sate celo izrezati (§ 77.).
§ 103.
Gniloba.
Gniloba je veliko hujša bolezen, ki lahko ves panj
uniči. To je pravo gnitje, ki se začne pri črvičku v celici,
okuži sosedne in se vedno dalje razširja, dokler ni gnila
"vsa zalega. Tudi čebele se okužijo, če prej ne uidejo in
ne zapuste panju, pogube se druga za drugo, dokler ni
nobene več. Če gredo čebele v sosedne panji, ali če
čebele teh okuženi panj oropajo, se tudi okužijo.
69
§ 104.
Znamenja gnilobe.
To bolezen spoznamo po naslednjih znamenjih:
Pokrovci, ki so sicer izbočeni (§ 19.), so nekoliko v
celico vdrti ali vpadli in imajo v sredi navadno majhno
luknjico, kakor bi bila napravljena z iglo. Če odpreš
celico, najdeš v nji neko rjavo, lepljivo tvarino ostudnega,
gnilobnega duha. Če je panj že dalj časa in močno
usmrajen, je videti ono tvarino tudi med žrelom nakopičeno.
Zamenjati pa je ni z odpadki, ki jih puščajo
čebele črez zimo pri žrelih, in ki so precej podobne
barve; ločiti je zlahka oboje po smradu.
§ 105.
Vzrok gnilobe.
Ta škodljiva bolezen pride:
1. Če kladeš tak med, ki se je zavoljo primešane
mlade zalege skisal in se tako pokvaril.
2. Če se zalega prehladi; to se zgodi, če odvzameš
močno zaleženemu panju toliko čebel, da ostale
ne morejo vse zalege zasesti, da mora ta torej poginiti
in pričeti gniti, ker je maloštevilne čebele ne morejo
iznositi.
§ 106.
Sredstva zoper gnilobo.
Edino gptovo sredstvo zoper gnilobo je to: preženi
čebele v star prazen neraben panj, ki ga potem.
70
zavrzi ali sežgi, da ne okuži tudi drugih čebel, zakaj
čebele prineso gnilobo s sabo v panj. Potem jih pusti
tri dni zaprte, lačne in brez klaje, da popolnoma prebavijo
stari med ter da se ga očistijo. Tretji dan jih
stresi na tla, na kako desko ali na rjuho ter jim pristavi
drug svež, prazen in čist panj, da zlezejo vanj; opešanim
pomagaj s kako šibico. Potem jim daj svežega medu,
pa precej veliko, da se pokrepčajo in zopet na pašo
lete. Usmrajeni panj je takoj odstraniti, in ko si mu
izrezal med in vosek, ga sežgi. Biti moraš previden, da
ne pridejo čebele do odvzetega medu, ki se lahko proda,
a za čebele ga ni več rabiti. Jeseni, ko mine vsa paša,
je najbolje, da take čebele v njih panju zadušiš.
§ 107.
Kako obvarovati panj gnilobe.
Laglje se je temu zlu izogniti, kakor ga odpraviti,
ko se je ukoreninilo.
Pri izpodrezovanju pazi, da ne zmešaš zalege med
pitanec ali jo vmes stisneš (§ 105.). Sveža zalega pa
čebelam ne škoduje, nje sok poližejo, le skisana in gnila
zalega je za čebele — kuga. Zatorej ne zaupaj kupljenemu
pitancu (§ 82.). Ne mešaj ničesa med strd, če
nisi zagotovljen, da ni škodljivo.
71
VI. poglavje.
Pripomočki zoper škodljive živali.
§ 108.
Črvi.
Živali, ki povzroče čebelam največ škode, so neki
črvi, ki se izvale iz jajec vešč. Iz teh jajec, ki so
zaležena v razpoke, špranje i. dr., vlezejo črvički neopaženo
v satje, to preglodajo in razjedo, se lotijo
zalege, ji odjedo krila in noge (§ 86. št. 10.), preglodajo
celice drugo za drugo in napravijo rove kakor
krt pod zemljo. Naposled vse to preprežejo s svojim
zapredkom tako spretno, da ne more nobena čebela
blizu. Če iztrgajo čebele kako zalego, da bi mogle priti
do takega črva, zbeži ta pod drugo zalego. Ko popolnoma
doraste, se v kakem kotu ali pri stranici panju zaprede.
Slaboten panj se ne more ubraniti tega mrčesa, ki se
vedno bolj množi, dokler niso čebele prisiljene se izseliti
ter si kakor roj iskati drugega bivališča. Živalen panj
se sicer obdrži, vendar ima veliko truda, da se teh črvov
otrebi.
§ 109.
Znamenja črvivosti.
Da so črvi v panju, veš:
1. Če opaziš skoz žrelo črno ali rujavo mel,
podobno smodnikovim zrncem.
72
2. Če najdeš deloma bele, deloma sive, že precej
godne mlade čebele razkosane, to je noge, krila, sprednje
ali zadnje dele života, ali že izvaljene čebele, s pajčevino
prevlečene, z zgrbančenimi krili pred panjem se valjajoče.
3. Če dobiš mrtve črve, ki so jih čebele vun izvlekle.
4. Pokrovci zalege so tuintam kar po vrsti vzbočeni
vsled spodaj se nahajajočih črvov, kakor po krtih
prevzdignjena rušina. Nekaj celic je odprtih, ki bi pa
morale biti zavoljo velikosti zalege pokrite. Mlade čebele
si z glavo in s sprednjimi nogami močno prizadevajo
iz celic izkobacati, a jih zadržuje pajčevina.
§ 110.
Pripomoček zoper črve.
Čebele preženeš z dimom z zalege. Takoj bodo
začeli črvi lezti iz zalege ter padati iz satov. Na sate
trkaj polahkoma, da jih ne polomiš, s kako palčico, da
pridejo tudi še skriti črvi na dan; te urno zmečkaj,
panj pa postavi zopet na njegov prejšnji prostor. Če
ima panj veliko črvov, ponavljaj to nekaj dni, ako so
se pa le prav preveč zaredili, da so že cele vrste satja
preluknjane, tedaj dočista izreži razjedeno satje s črvi
vred iz panju.
§ 111
Kako obvarovati panj črvov.
Težavno je pregnati črve brez škode iz panju, ko
so se že vgnezdili vanj; veliko laglje je se jih obvarovati.
73
Osnaži panj znotraj in zunaj najčisteje s tem, da ostržeš,
ometeš in prebodeš špranje in razpoke s koničastim nožem
(§ 77.). Slabemu panju ne pusti preveč praznega satja,
ker ga čebele ne morejo dovolj varovati; ali ga pa ojači s
čebelami, ali izrezi preobilno satje. Zlasti je treba stare
panji, ki so bile v njih že čebele, čisto ostrgati, preden
jih zopet napolniš. Med voščenim drobirjem se rada
nahajajo jajčka vešč; zatorej naj se črvivi in trohneli
panji nikar več ne uporabljajo.
§ 112.
Krastače.
Krastače prilezejo ali priskačejo k žrelu navadno
zvečer in s praskanjem izvabijo čebele, da jih potem
pohlastajo. Zatorej naj bo prva vrsta panjev vsaj en
črevelj od tal vzdignjena (§ 31. št. 4.).
§ H3.
Mravlje.
Posamezne mravlje ne škodujejo čebelam dosti,
pač pa, če jih je več skupaj. Po medenem duhu privabljene,
napadejo slabe panji, a močnih ne, vderejo
vanje, kjerkoli morejo, in prične se pravcata vojska. S
svojimi kleščicami se primejo čebelam tako močno za
noge, da vise tudi še mrtve na njih, in jih čebele vlačijo
še po zraku za sabo. Čebele jih ne zgrabijo lahko,
ampak jim pomole hitro zadek nasproti ter jih izkušajo
z utripanjem kril odpoditi. Oddaljene mravlje he opravijo
74
dosti, a v bližini čebelnjaka jih ne trpi. Mravljišča jim
razdeni in jih Kolikor mogoče veliko pomori. Okoli
panjev potresi suhega pepela; dokler je ta suh, ne
pridejo blizu.
§ 114.
Miši.
Miši so pozimi tudi neprijetni gosti v panjih; razgrizejo
satje in čebele, da, celo svoja gnezda napravijo
notri. Obgrizenih satov čebele ne marajo zavoljo smradu
nadalje uporabljati in jih tudi ne popraviti, zatorej je
najbolje, da jih izrežeš tako daleč, dokler je kaj obgrizenega.
Razdrobljeni voščeni drobir in mišje odpadke
pospravi čisto iz panju. Občudovati je le zanikrnost
čebelarjev, da ne zataknejo pred žrela niti nekaj žrebljev
drug poleg drugega, da ne morejo v panj ne miši ne
najmanjše rovke. Slamnate košnice, ki jih je laglje pregrizti,
se morajo bolje zavarovati, ali pa miši pokončati.
§ 115.
Ptiči.
Ptiči, zlastilJastovke in male sinice, pa tudi sršeni
in ose so veliki sovražniki čebel.
75
VII. poglavje.
Čebelarjev smoter pri Čebelah.
§ 116.
Število panjev.
Glavni namen čebelarja je sicer, to dobro vem,
pridelati veliko medu in voska. Da se ta cilj doseže, se
nam zdi najboljša pot, imeti mnogo panjev. Vendar ima
to svoje meje.
Če bi bilo govoriti o avstrijskih deželah sploh, bi
bilo seveda želeti, da bi se število panjev vedno množilo,
da bi ne izpuhtelo toliko tisoč stotov medu in voska,
teh tako plemenitih, tako dragocenih, tako potrebnih
tvarin zaman v zrak po onih tako obširnih, cvetja
bogatih pokrajinah. Če pa upoštevamo posameznega
čebelarja, mu število panjev večkrat zelo omeje njegova
druga, in sicer glavna opravila, ki mu za oskrbovanje
čebel ne pripuste več časa, ali kraj, ki ne more več
panjev preživiti, ali pomanjkanje kupca, da nima prilike
jih razpečati. V takih slučajih pa ima čebelar gledati
le na kolikor mogoče največjo pomnožitev medu in
voska.
76
§ 117.
Določitev smotra.
Čebelar se mora takoj spomladi odločiti, ali hoče,
ali more število panjev pomnožiti ali ne, da vse k temu
potrebno že naprej določi. Jaz pravim, če hoče število
panjev pomnožiti. Število čebel v panju pa se mora
vedno kolikor najbolj pospeševati. Najprvo hočem čebelarja
poučiti, kako more svoje panji pomnožiti. Pozneje,
ko jih ima primerno število, mu hočem pokazati, kako
je iz njih pridobivati več medu in voska.
§ 118.
Ugovor.
Morebiti bi mi marsikdo ugovarjal, da je iz več
panjev tudi več izpodrezati, ali je vsaj enako, če ima
ravno tisto zalogo medu in voska v več ali v manj
panjih. Vendar je dobro pomisliti, da če čebele rojijo
in torej več posameznih panjev tvorijo, precej časa izgube
za pripravljanje za roje in ob rojenju, ki bi ga sicer porabile
za nabiranje medu in napravljanje voska. Zatorej
je največkrat malo izpodrezati, in je v kakem letu, ko
čebele močno roje, nevarnost, da izgubiš nekaj panjev;
biti bi le moralo, kar se pa redko zgodi, izredno
dobro leto.
§ 119.
Pomnožitev panjev.
Jasno je samo ob sebi, da kdor hoče svoje panji
pomnožiti, ne more imeti druge želje, kakor da bi imel
77
veliko rojev, vendar pa je vedno bolj priporočljivo s številom
polagoma napredovati, kakor jih v enem letu pri nevarnosti
pogina preveč pomnožiti. Dvoje nagibov more voditi čebelarja,
da pomnoži panje: ali jih hoče in more še več
imeti, in ali ima priliko jih prodati (§ 116.). Oba namena
sta važna; nasprotno pa, če ni nobenega teh, se mora
čebele celo zadrževati od rojenja. (§ 118.).
§ 120.
Dve vrsti rojev.
Rojev, ki lahko z njimi število svojih panjev pomnožimo,
imamo dve vrsti. Čebele namreč ali pustimo,
da se po svojem naravnem nagonu same razdele in
roje (§ 39.), to je naravno rojenje, ali pa jih silimo k
temu, to je, da jih sami umetno razdelimo, kar imenujemo
narejene roje ali narejence. Oboje ima svojo korist. Če
se pojavijo naravni roji v pravem času, brezdvomno
zaslužijo prednost, sicer jih pa naredimo ter priskočimo
naravi z umetnostjo na pomoč. V obeh bom po vrsti
obravnaval.
VIII. poglavje.
Poletna opravila: Na kaj je treba paziti pri naravnih rojih.
§ 121.
Slučaji pri rojenju.
Prvo, kar se zgodi pri čebelah za pomladjo ali proti
nje koncu, je naravno rojenje. Če se je čebelar odločil
78
svoje panji pomnožiti in torej čebele rojiti pustiti, naj jih
ima že za pleme ali za prodaj (§ 119.), potem naj pusti
naravi svojo pot (§ 39.). Pri tem pa se primerijo lahko
štirje posebni, pomembni slučaji.
1. Navadno se roj usede.
2. Se lahko v svoj plemenjak vrne.
3. Lahko celo uide.
4. Končno se lahko pomeša med druge roje, ki
hkratu roje.
§ 122.
Opazovanje letanja in glasu čebel.
Takoj ko je roj v zraku, glej na njegov let in
poslušaj njegov glas. Če lete čebele v krogu, vedno bolj
se skupaj spravljajoč, in je njih glas, ki ga povzročujejo,
čist, tedaj imajo matico pri sebi, in roj se bo kmalu
usedel. Če je pa njih letenje raztreseno in glas tih,
potem ni matice med njimi, ampak je ali ostala v panju,
ali pa je padla na tla na tak kraj, kjer je čebele ne
morejo najti. Brez matice se roj ne usede. Če ga
pustiš v takem stanju, se bo vrnil v svoj panj. Da pa
roj ohraniš, išči matico pred panjem in dalje okoli, če
ne sedi na tleh kje v travi, na listju i. dr., ker morebiti
zavoljo obrabljenih kril ne more leteti. Zato je treba, da
je vsa trava pred čebelnjakom pokošena (§ 31. št. 9.).
§ 123.
Kako je ravnati z najdeno matico.
Najdeno matico nesi tja, kjer vidiš na kaki veji ali
listu največ počivajočih čebel skupaj sedeti ter jo pusti,
79
da med nje zleze in da jo zapazijo. Te bodo s svojim
brnenjem druge okoli letajoče privabile, da se usedejo.
Če bi bilo pa le malo ali nič čebel skupaj, potem ne
izpusti matice iz roke; izgubila bi se zopet, ker bi rada
zletela med največji trop. Zapri jo v matičnico (§ 96.)
ter jo n. pr. na kakem drogu drži tja, kjer največ čebel
naokoli leta, da jo zapazijo. To povzroče najbolje nekatere
od roja ujete in zraven zaprte čebele s svojim šumenjem.
Takoj nato boš slišal krepkejši glas čebel ter jih videl
leteti k matici. Odstrani se nekaj korakov in počakaj
malo, dokler se ne spravijo precej skupaj. Ali pa postavi
matičnico s čebalami vred, ki na nji sede v prazni,
za nje namenjeni panj; šle bodo same vanj.
Kadar se začno zbirati, lahko izpustiš matico prosto
med nje. Tako se roj obenem prav lahko ujame.
§ 124.
Kadar se roj pri najdeni matici vrača v starca.
Ce si pa malo predolgo čakal, se bodo začele
čebele vračati in se ne bodo menile za nastavljeno matico.
Tedaj pa, ko to zapaziš, hitro prenesi plemenjaka z njegovega
prostora stran in postavi namesto njega kak prazen,
temu podoben panj, vanj pa deni najdeno, v matičnico
zaprto matico. Na ta način gre roj tudi sam v ta panj,
vendar je treba med tem sosednje panji zakriti s
prtom, da ne gredo trumoma se vračajoče čebele morebiti
s smrtno nevarnostjo rajši vanje kot v praznega.
Brž ko je roj v svojem panju, moraš vzeti prte z zakritih
panjev, da napraviš med tem s paše se vraČajočim
čebelam zopet prost vhod.
80
§ 125.
Če se matica ni še našla.
Kaj pa je storiti v slučaju, če rojeve matice nisi
našel? Ravnaj na prej omenjeni način, le namesto izgubljene
matice jim daj kako pripravljeno, ki jim je
primerna (§ 54). Pevec ali drugi roji hočejo imeti nesprašeno,
prvci pa sprašeno matico. Čebele jo bodo
kljub temu, da je tuja, vendar rade sprejele (§ 39.,
40., 41., 43.). Matica drugačne vrste bi morala biti tri
do štiri dni v matičnici zaprta, sicer bi jo umorile; ko
so se je pa privadile, jo lahko izpustiš. Roj moraš medtem
od drugih daleč odstraniti, ga zapreti in krmiti, da
se čebele ne vrnejo v svoj stari panj ali ne zlezejo v
sosednje. Če nimaš matice pripravljene, izrezi iz plemenjaka
nastavljeno matično celico, kakršnih je ob rojevini
vedno dovolj (§ 38.) ter jo dodaj roju, ki ga je treba
zapreti ali proč nesti, da si matico sam izgodi.
§ 126.
Če se je roj vrnil.
Če se je pa roj res vrnil v svojega plemenjaka, potem
počakaj nekaj dni. Morebiti bo zopet rojil ali bo dal,
če je izgubil staro matico, pevca, ki ga, če hočeš, tudi
lahko sam odvzameš. Če se drugi roji vrnejo, naj se
čebelar ne meni veliko za to, zlasti če so majhni in
pozni, ker ostane plemenjak boljši, pa se tudi lahko
pripeti, da drugi roj matico izgubi, ker jih ima največkrat
po več in to mladih in za letenje dobrih matic.
6
81
§ 127.
Pripomoček, da se roj ne vrne.
Da preprečiš vrnitev predvsem prvcev, je svetovati,
da pri izletu paziš na matico. Če se morebiti
ne more dvigniti v višavo, jo takoj ujemi, sicer bi padla
dalje od čebelnjaka kje na tla, ne da bi jo potem našel.
Navadno izleti sredi roja z največjo družbo, a ne
prva, kakor nekateri omenjajo. Če je v roju več matic,
kakor pri pevcu ali pri drugcih, je včasih katera pri
prvih ali pri zadnjih čebelah.
§ 128.
Zoper uhajanje.
Lahni in tihi glas čebel, letanje od drevesa do
drevesa in vedno dalje je znamenje, da namerava roj
uiti. Nekateri se poslužujejo zoper to tistega ropotanja,
ki ga napravljajo s tem, da tolčejo ob kose in druge
zvenčeče reči, vendar bi se miroljubne čebele s tem še
prej odpodile. Brizgalnica pri tem bolje pomaga, le treba
vodo tako brizgati, da pada od zgoraj na čebele, kakor
bi deževalo, ne pa pod nje, kar bi jih še višje odpodilo.
Ravnotako bi jih preobilno vode pripravilo do tega, da se
vrnejo v panj. Se bolj gotovo pa moreš uhajanje čebel
preprečiti, če med rojenjem žrelo nekoliko zmanjšaš, da
morejo čebele le polagoma izletavati, in se prve prej
utrudijo ter usedejo, preden so zadnje že zunaj v zraku.
82
§ 129.
Da se roj z drugim ne zmeša.
Dozdajna navodila so se tikala le enega roja. Kaj
pa, če roji več panjev obenem? Kaj je tedaj početi?
Mešanje lahko preprečiš, ali že zmešane roje združiš ali
jih razdeliš. Prvo hočemo tu omeniti, drugo pa v naslednjem
poglavju.
Če začne kak drug roj rojiti, ko je prvi že v zraku,
mu zapri hitro žrelo in nesi panj za streljaj daleč proč,
odpri tam hitro zopet žrelo, da se morejo roječe in razgrete
čebele prosto izseliti ter da se ne zaduše. V tej
razdalji se roja ne bosta zmešala, ampak se posamez
usedla.
Takoj, ko so čebele izrojile, postavi panj zopet na
prejšnji prostor, da morejo medtem s paše se vrnivše
in težko čakajoče čebele zopet vanj. Za proč odnesene
se ti je tem manj bati, da bi pobegnile, ker so se vsled
bučanja in šumenja med prenašanjem -zelo utrudile.
Vendar jih ne smeš ne prepozno prenesti, ko je veliko
čebel že v zraku, ne prezgodaj, da se čebele ne motijo
ter rojenja celo ne opuste. Take panji in košnice, ki
spodaj nimajo deske, postavi na desko. Če poškropiš
.žrelo, preden začne drugi roj rojiti, z mrzlo vodo, ga
lahko nekaj časa zadržuješ, dokler ni prvi roj ogreben,
posebno pri onih panjih, ki jih je težko prenesti.
6*
83
IX. poglavje.
0 združevanju in ločenju zmešanih rojev.
§ 130.
Razloček med roji.
Če sta se dva ali več rojev res med sabo zmešali,
moramo pred vsem na to gledati, kake vrste roji so.
Prvec se s pevcem ali z drugci ne bo hotel družiti, ker
ima oni sprašeno, ti pa nesprašeno matico (§ 39., 40.,.
41., 43.). Usedle se bodo v majhnih, za oreh velikih
kupčkih, se med seboj napadle in do smrti opikale,
tako da ostane od dveh rojev komaj eden, ki je kaj
prida. Včasih se vrnejo ali celo uidejo. Nasprotno pa
si dva drugca, ali pevec in drugec ne storita nič žalega
(§§ istotam), ker imata podobne matice.
§ 131.
Kako se združijo enaki roji.
Roje z enakimi maticami združiti ni nikaka umetnost.
Ogrebi jih kar skupaj, vendar izkušaj matice ujeti, da se
druga druge ne ugonobe (§ 6.). Če se more to med
ogrebanjem zgoditi, je tem bolje. Primeš jih nalahko s
84
prsti ter jih zapreš med tem vsako posebe v matičnico
in postavi eno izmed njih v panj k ogrebljenemu roju
(§ 124.). Črez nekaj časa jo bodo voljno sprejele in
mirno skupaj ostale. Majhne mladce, dva ali tri tako
združiti, je prav koristno. Tak roj je več vreden kot dva
ali trije posamez.
§ 132.
Kako se združijo roji, ki nimajo enakih matic.
Če hočeš združiti zmešane roje, ki imajo različne
matice, stane to nekaj več truda. Ogrebi roj kolikor
mogoče hitro, kakor je bilo pravkar (§ 131.) povedano,
in izkušaj zalotiti matico, kar je tu potrebnejše in tudi
laglje; zakaj komaj se začno čebele usedati, se napadajo
druga drugo in se zbirajo v gruče. V takih gručah
naletiš najprej na matico, ki jo čebele trdno oklepajo
ter jo za noge in krila ščipljejo. Medtem poškropi čebele
z mrzlo vodo, da tako zelo ne pikajo. Škropljenje ponavljaj
med ogrebanjem in še pozneje, zakaj dokler je
med njimi tuja matica, delajo velik šum, lezejo križem
semintja ter se pikajo. Da bolj gotovo dobiš tujo matico,
stresi roj na belo rjuho, da čebele lahko pregledaš in
zraven postavi panj z odprtim koncem, da morejo vanj
blesti; tako najdeš prav lahko še druge matice. Ker je
pa to nekoliko težavno in tudi čebelam neprijetno, poglej
rajši v panj; tu boš videl matice druga drugo poditi
ter po čebelah tekati, tu jih boš mogel zložneje ujeti.
Ko vse matice poloviš, poneha sicer to klanje, ne
pa nemir; šumele bodo še močno, nekaj, ker so zmešane
85
s tujimi čebelami, nekaj, ker so izgubile matico. Zato
postavi ujete matice, vsako v svojo matičnico zaprto
(§ 131.), na drug kraj ali v kot panju, zaprti panj pa.
nesi za 24 ur v hladen, temen prostor ter ga pitaj. Da
se pa čebele ne zaduše, napravi zadaj mrežico (§ 94.).
Po preteku tega časa poglej, na kateri matici sedi več
čebel in bolj mirno ; matičnico bodo pokrile z voščenimi
pikicami. To matico so si izvolile, druge pa vzemi vun.
Čez nekaj ur, ali še varneje bo, če jo izpustiš prihodnji
dan prosto med čebele, da se same z njo združijo.
Naposled postavi panj na svoj prostor.
§ 133.
Kako se roji razdele.
Če hočeš zmešane roje razdeliti, poišči najprvo
vse matice, če so enake. Potem razdeli roje na toliko
delov, kolikor hočeš, ali kolikor je bilo rojev. Vsakemu
daj po eno matico in ločitev je gotova.
Če so pa matice neenake, postavi ujete matice,
vsako v svoji matičnici, v prazen panj in te z odprtim
zadnjim koncem drugega poleg drugega na tla. Zmešane
roje ogrebi skupaj v drug prazen panj in deni k vsaki
matici zaporedoma po eno ali več polnih žlic čebel
v razmeroma enakih delih. Črez nekaj časa se bodo
čebele same razdelile in bo šla vsaka k svoji matici. Tako
je pomagano. Ako bi pa ne našle svoje prave matice
in bi se začele vse v en panj spravljati z velikim šumenjem,
kar mika, da druga drugo sledi, jih poškropi nekoliko z
mrzlo vodo, da obstanejo. In če bi začele Črez nekaj časa.
86
v tem ali onem panju prihajati zopet nemirne, jih zapr
z mrežico (§ 94.) in ravnaj zopet po § 132. Tuje čebele
se bodo naposled že zedinile z drugimi.
------------

Naj Roji in medi!
Jože
_________________
Do kje sega kranjska cebela,
kdo si upa odgovoriti?

 Odgovori s citatom  
Prispevek Sob Okt 30, 2010 9:23 am 
 Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran
  Pokaži sporočila:      
Objavi novo temo   Odgovori na to temo

Forum Jump:
 
Stran 1 od 1

Last Thread | Next Thread  >

Forum Rules:
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu

 

Powered by phpBB: © 2001,2002 phpBB Group