POZDRAVLJENI!

Prosimo, če poskusite uporabljati nov forum na lokaciji www.slovenski-cebelarji.com/forum30/

Tisti, ki imate uporabniška imena z "čžš" bodo mogoč imeli težave in bomo uredili sproti.
Oglejte si http://www.slovenski-cebelarji.com/forum30/viewtopic.php?f=55&t=5181

 

 

 

 
 

Slovenski Čebelarji Seznam forumov -> Čebelarska zgodovina in etnologija

ANTON JANŠA POPOLNI NAUK O ČEBELARSTVU F. Rojina 1906

  Avtor    Thread Objavi novo temo   Odgovori na to temo
cebelaroji



Pridružen/-a: Pon Mar 2010 13:54
Prispevkov: 316
Kraj: Ljubljana
ANTON JANŠA POPOLNI NAUK O ČEBELARSTVU F. Rojina 1906

Antona Janša
rajnkega, veleveščega čebelarja in c. kr. učitelja čebelarstva na Dunaju

Popolni nauk o čebelarstu

Po JOŽ. MUNZBERG-ovi izdaji

prestavil za slovenske čebelarje
FRANČIŠEK ROJINA,
nadučitelj v Šmartnem pri Kranju in urednik Slov. Čebelarja.
S 45 podobami.
Ljubljana, 1906.

Izdalo Slovensko osrednje čebelarsko društvo v Ljubljani.
Založil I. N. Babnik. — Tisk J. Blasnika naslednikov.

Anton Janša.
Obris njegovega življenja.

Odkar so se pojavili Slovenci v zgodovini, jim je
bilo čebelarstvo posebno priljubljen opravek. Stari
zgodovinski viri nam večkrat omenjajo, da so že
v prvih stoletjih srednjega veka Slovenci oddajali tudi
strd kot davek, in v marsikakih starih graščinskih davčnih
knjigah najdemo zapisano lepo število panjev in omenjeno,
koliko je kaka hiša na Slovenskem dajala dohodka od
čebel. Iz teh kratkih, po vsej naši domovini se nahajajočih
zapiskih o čebelnem davku se nam jasno zrcali
dejstvo, kako pridno in z ljubeznijo so gojifi naši
pradedje čebelo. Pri vednem in umnem opravilu s
čebelami ni čuda, da so si pridobili veliko znanja o
skrivnostnem in mikavnem življenju čebelinem. Ko je
torej cesarica Marija Terezija hotela povzdigniti čebelarstvo
v Avstriji, ni bilo le srečho naključje, da je
postal prvi c. kr. čebelarski učitelj na Dunaju Kranjec
Anton Janša.
1
Anton Janša je zagledal luč sveta 20. maja 1734
v vznožju mogočnega Stola na Breznici na Gorenjskem.
Rojenemu pod slamnato streho, kakor toliko naših
slavnih mož, mu rojenice niso naklonile posvetnega
blaga, dale so mu pa bister um in krepko voljo. Janševa
rodovina je bila precej slikarsko nadarjena, in tudi naš
Anton se je, kakor njegova brata Lovrenc in Valentin,
začel že v mladih letih baviti s slikarstvom. Poleg tega
je seveda opravljal vsa domača dela in se, kakor sam
pripoveduje, posebno bavil s čebelami, ki so se mu
tako omilile, da je temu premišljevanju posvetil vse
svoje dejanje in nehanje. Želja po večji izobrazbi v
slikarstvu je pa gnala kmetskega samouka, starega 32 let,
na Dunaj, kjer je cesarica ravno tedaj ustanovila novo
risarsko šolo, v kateri je tako dobro napredoval, da je
bil ves Dunaj poln njegove slave. Marija Terezija ga je
odlikovala in mu podelila denarno ustanovo, da bi se
v Italiji mogel še bolj izobraziti. Toda Janšu ni bilo
usojeno postati slaven umetnik, kakor njegovima bratoma
Lovrencu in Valentinu, ki sta z njim skupaj
obiskovala risarsko šolo.
L. 1769. je vsled ukaza cesarice gospodarska družba
avstrijska pričela bolj pospeševati čebelarstvo in je hotela
nastaviti na Dunaju učitelja čebelarstva. Po dolgem
iskanju je zvedela za slavnega čebelarja župnika Širaha
na Saksonskem, kar se oglasi pri njenem ravnatelju naš
Anton in se ponudi za učitelja čebelarstva. Družba ga je
res sprejela in cesarica Marija Terezija mu je leta 1770.
naklonila 600 goldinarjev letne plače, da se je zamogel
ves posvetiti čebelarstvu in njega pouku. Tako torej je
2
postal Anton Janša prvi c. kr. čebelarski učitelj. Čebelaril
in poučeval je v velikem vrtu Augartnu na Dunaju;
hodil je pa tudi po okolici kot popotni čebelarski
učitelj.
Način čebelarstva, kakor ga je vpeljal Janša na
Dunaju, je bil tisti, ki je bil v navadi po Kranjskem.
Čebelaril je v kranjskem panju, preizkušenem od naših
čebelarjev že stoletja. Kakor je bil kranjski panj novost
za Dunajčane, ki so zvečine čebelarili v košnicah, ravno
tako je bil nov tudi način prevažanja Čebel v ajdovo
pašo. Tekom treh let je čebelarila po njegovem načinu
že vsa dunajska okolica in leta 1773. je bil pridelek
medu in voska na Moravskem polju pri Dunaju v dveh
mescih cenjen na 10.472 goldinarjev stare vrednosti.
Ker se je pri tem porabilo le 6000 goldinarjev glavnice,
je znašal čisti dobiček 4472 goldinarjev. Janša sam, ki
je leta 1770. imel 16 panjev, je čebelaril leta 1772. že
s 300 panji.
Da bi se pa njegov nauk še hitreje razširjal, je
Janša napisal leta 1771. knjižico »Razprava o rojenju",
v kateri je obširno razložil vse vrste rojev in kako
ravnati z njimi. Obljubil je tudi, da spiše obširnejše
delo o čebelarstvu; to je bil tudi že napisal
in sam narisal zanje več slik, kar ga prehiti nagla
smrt in položi v rani grob komaj 39-letnega moža
13. septembra 1773.
Njegovo delo pa je objavil dve leti po njegovi
smrti njegov učenec in naslednik v učiteljevanju Jožef
Miinzberg pod naslovom »Popolni nauk o čebelarstvu".
S proizvodi Janševega uma se ni okoristil le nemški
3
1*
Avstrijec, ampak njegova knjiga je bila prevedena tudi
na slovenski, češki in poljski jezik. »Razpravo o rojenju"
je leta 1776. poslovenil sloveči kranjski kmetovalecin
čebelar Peter Pavel Glavar, župnik v Komendi in.
graščak v Lanšprežu na Dolenjskem.. Vsled raznih
neprilik je prevod ostal v rokopisu in ni ugledal
belega dne.
Pač pa je leta 1792. v Celju izdal čebelar Janez-
Goličnik, župnik v Griži, Janšev »Popolni nauk o čebelarstvu"
v slovenskem prevodu, čigar druga izdaja je
izšla sedaj leta 1906.
Njegova knjiga nam podaja čebelarstvo v kranjskem.
panju v polnem obsegu. Janševi nauki še danes nisozastareli,
ker so izšli iz stoletja stare prakse naših
čebelarjev. Toda ne samo v praktičnem delu je storiločebelarstvo
z Janševo knjigo velik korak naprej, tudi
znanosti je koristilo njegovo premišljevanje o čebelah.
Prišedši na Dunaj je bral marsikatero knjigo in razpravoo
čebelah, vendar pa je polagal vsako tuje mnenje na
rešeto svojega lastnega opazovanja. On je bil prvi, ki
je ovrgel staro bajko, da so trotje čebelam le vodonosci,
s trditvijo, da so samci, ki opraše matico.
Do Janša se še ni vedelo, kako se plemeni
matica. Šele bistra kranjska glava našega Antona je
razodela svetu, da oplodijo trotje matico le v zraku
ali letaje. Dunajski čebelarji mu tega dolgo niso hoteli
verjeti in so tudi javno izražali svoje dvome. Ponosni
Gorenjec je pa v listih razložil svoje nazore in obljubil
cekin onemu, ki mu ovrže njegove trditve. Tudi čermošnjiški
župnik Jonke je v svojem »Kranjskem Čbelarčku"
4
leta 1836. še dvomil o resnici Janševega mnenja, ki je
dandanes prodrlo v vseh čebelarskih krogih.
Nov za tisti čas je tudi Janšev nauk, da se pri
prvcu seli iz panju s t a r a matica in da polaga matica
zalego v vse celice, torej ne samo v čebelno, ampak
tudi v trotovsko satje, tako da je matica mati vsem
čebelam, tudi trotom, in razdrl stare pravljice o trotih
in njih postanku.
Večnega spomina dostojne pa so zlasti njegove
naslednje besede in vredne, da se zapišejo z zlatim
pismom:
„Jaz ne končam nobene čebele zaradi medu in
voska, ampak jih ohranim žive in zdrave zato, da mi
nosijo drugo leto zopet vosek in med."
Slava Janševemu spominu!
Predgovor prvega založnika.
Pričujoči učni knjigi o čebelarstvu spričo pisatelja
in njene notranje vrednosti ni treba priporočila,
ne zagovora ali pohvale in vsled tega tudi ne
obsežnega predgovora. Rajnki Anton Janša si je pridobil
po lastnih zaslugah in posebe z r a z p r a v o orojenju
že, dokler je bil živ, toliko priznanja, da.
bodo vneti čebelarji njegovo zapisano ostalino zahvalno
pripoznali kot vredno volilo. Kolika čast tudi zame, če
i
smem toliko laskati, da sem prijateljem čebelarstva
izkazal s tem resnično uslugo, da sem te spise za splošno
porabo objavil na svoje lastne stroške! Naj mi torej
zadošča na tem mestu, da namesto pohvalnice spisatelju.
omenim le nekaj malega o njegovi preostali učni knjigi
o čebelarstvu.
Prav tisto dobrohotno priznanje, ki ga je želo ono
malo delo, r a z p r a v a o rojenju, takoj spočetka,
se je v kratkem tako razširilo, da se je oglasila javna
želja, da bi dal A. Janša na svetlo popolno navodilo k
čebelarstvu. Da bi tej zanj tako laskavi želji ustregel, je
6
pisatelj zasnoval pričujočo učno knjigo in pri tem po
svojem načrtu ni pozabil nobene stvari, ki sodi posebno
v to razpravo. Da, kjer se je zdelo potrebno, je pisatelj
take predmete s svojo spretno roko sam po naravi
narisal in to dodjal v bodočo svrho svojemu spisu.
Toda ni dočakal veselja, da bi obelodanil svoje drugo
delo, kakor prvo, v prid in rabo vseh prijateljev čebelarstva;
zakaj umrl je, ko je bil prav na tem, to svoje
najljubše delo spraviti v tisk.
Po smrti svojega častivrednega prednika sem se
kar najskrbneje potegoval, da bi dobil njegovo rokopisno
ostalino, in tako je prišlo celo delo, kakor tu
izide, v moje roke.
Objavim ga torej zopet po taistem načrtu, po taisti
uredbi in v taisti obliki, kakor je poteklo iz peresa
rajnkega Janša, in kakor sem ga dobil jaz, njegov
naslednik, v roke. Tisti torej, ki so kedaj slišali predavanje
o čebelarstvu iz ust tega izkušenega moža ali
so sami kaj o tem brali v njegovih spisih, bodo takoj
spoznali pristnega pisatelja takorekoč po vnanjosti, in
se bodo prepričali, da nisem hotel pri tem podtekniti
tujega blaga.
Z enakim namenom bodo izkusali opravičiti pisatelju
lastni slog in nekatere vsled kratkoče nepravilne
izraze, in to tem prej, čim bolj je znano, da Janša
ni bil učenjak, pač pa tem temeljitejši mojster v svoji
stroki.
Edino to opombo, sem mislil, da sem dolžan
veščim čebelarjem. Vse drugo pa prepustim z lahko
vestjo odločilni sodbi razumnih bralcev samih in ne
7
upam brez vzroka, da se bo ta glasila primerno zaslugam
umrlega in v bodoče še bolj potrdila slavo, ki si jo je
pridobil sam, še ko je bil živ, s svojim temeljitim
znanjem v čebelarstvu.
Jožef Munzberg,
c. kr. učitelj čebelarstva.
8
Prvi, teoretični del,
kjer se obravnava,
kar je treba o čebelah vedeti.
L poglavje.
0 čebelah samih.
§ 1.
Čebele sploh.
K čebelam v širšem pomenu prištevajo učenjaki več
vrst letavnih žuželk. O kateri vrsti hočemo tu govoriti,
ve vsakdo že zanaprej. Tiste čebele, ki nabirajo med,
delajo vosek, ki tako koristijo, te so pred vsemi vredne,
da jih spoznamo, čislamo in gojimo.
§ 2 .
Vnanjost čebel.
Vnanja oblika čebel se laglje spozna po večkratnem
opazovanju kakor po najnatančnejšem popisu. Vse imajo
9
sicer po štiri krila, šest nog, dve tipalnici in na zadka
šest obročkov. A druge žuželke imajo vse to tudi. Marsikateri,
med temi tudi čebelarji, jih pač poznajo, kadar
jih vidijo pri panju izletavati in priletavati, ker že pač vedo,
da so čebele. Vendar če katero samo vidijo zunaj na polju,
na cveticah, se prav pogosto zmotijo. V svojo sramoto
imajo za čebele, ki pa niso; nasproti pa smatrajo prave
čebele za druge žuželke.
§ 3 .
Narava čebele.
Čebele so po naravi divje, a družabne živali, ki
jih živi v luknjah, žlamborih v gozdih in drugih podobnih
temnih prostorih po več tisoč skupaj. Le zaradi koristi,
ki jo človeku prinašajo z medom in voskom, jih jeudomačil.
§ 4 .
Troje vrste čebel.
V takem kupu ali v taki čebelni zadrugi je troje
vrst čebel, ki so po številu, velikosti, vnanji podobi in
lastnostih zelo različne.
Najbolj znane med njimi so navadne čebele, ki jih
je največ. Te so med drugimi najmanjše in imajo
pepelnatosivo dlako; če to izgube, so videti črnkaste.
Njih gibanje je zelo urno. Narava jim je oborožila
koničasti zadek z želom zoper njih sovražnike. Prvi
zadkov obroček proti oprsju je rdečerumen, drugi,
so sivi.
10
Podobo take čebele, po naravi risano, vidiš zadej
na I. tabli, 1. slika. One same opravljajo vse delo:
nosijo med, obnožino in vodo, delajo vosek, pitajo
zalego, snažijo svoj stan, se branijo proti sovražnikom
i. t. d. V enem panju jih je po veliko tisoč: v tem več,
v drugem manj.
§5.
Trotje.
Drugi izmed njih se imenujejo trotje, ki jih ni
toliko po številu, pa so večji in debelejši. Oči imajovečje,
život ni tako koničast in je na koncu kosmat, pa
tudi bolj črn, ker so enakobarvni obročki temnejši in
ožji, tako da se zadnji na zadku komaj vidi. Trotje
nimajo žela. Krila so tako dolga ko život. Izletavajo le
popoldan, kadar je bolj gorko, od ene do štirih, z dokaj
močnejšim brnenjem. Dopoldan pridejo redkokdaj na
pregled, le kadar jih čebele preganjajo, da morajo drugje
miru iskati, to je ob času, ko pomanjkuje hrane ali pa
ko niso več potrebni, potem ko je novi zarod goden, ubeže
preganjani iz panju, naposled jih čebele celo pomore.
Tedaj ne žive celo leto. Spomladi, ko je paša že nekaj časa
trajala, se šele izvale, in proti koncu poletja, ko paša
poneha, zopet preminejo, zakaj ker nič ne delajo,
ne nosijo medu, niti ne stavijo satovja, tudi ne
smejo črez zimo na škodo drugih čebel živeti. Nekateri
menijo, da nosijo trotje vodo, ter jih imenujejo tudi
„vodonosce", a se motijo, ker so videli pri vodi morebiti
kake druge tem podobne žuželke. Sicer je število trotov
11
neprimerno manjše ko število čebel, vendar je v raznih
panjih in raznih letinah kaj različno.
Je pa tudi neka manjša vrsta trotov., ki so
prvim po postavi podobni, pa manjši kot ti in večji kot
čebele. To so spački in so slabo znamenje za panj.
2. slika na I. tabli kaže naravnega trota.
§ 6.
Matica.
Tretja vrsta čebel je njih glavarica, takozvana
matica, ki se od prejšnjih dveh prav očitno loči: je
precej daljša, krila so v primeri z životom precej krajša;
kadar je polna jajec, je zadek še daljši in bolj napet;
nekoliko močnejše in debelejše noge so rdeče ali rjavorumene,
kakor tudi spodnja stran života, ki je zgoraj
črn ali kostanjevorjav. V hoji je bolj počasna in postavlja
pri tem noge bolj vsaksebi. Ima tudi želo, ki ga pa
rabi le v boju z drugimi maticami, a nikdar ne proti
človeku ali drugim živalim. V čebelni zadrugi je le
ena matica, ne več. Če jih pride več skupaj, se morajo
druge umekniti ali pa življenje dati. Pri tem pa se lahko
zgodi, da je tudi zmagalka smrtno ranjena. S svojo
pričujočnostjo oživlja in bodri vse svoje ljudstvo. Zato
tudi ne izleti nikdar iz panju, razun le na praho in
ob rojenju, a še takrat ne sama, temveč z velikim
spremstvom.
Njeno pravo podobo poglej na I. tabli, 3. slika.
12
II. poglavje.
0 spolu in ploditvi čebel.
§ 7 .
Matični spol.
Matica ni brez vzroka v taki časti pri svojem ljudstvu,
saj je edina in prava mati čebel. Reaumur in drugi so
jo večkrat videli polagati jajčeca. Brez matice ne more
nastati nobena čebela. To je tudi vzrok, da mora brezmatičen
panj preminiti, zakaj stare čebele se polagoma
poizgube, mladih pa ni za njimi; naposled ne ostane
v panju druzega kot črvi, pajčevina in razjedeno satovje.
Iz tega čebelar lahko izprevidi, kolike važnosti je dobra
matica.
§ 8 .
Trotovski spol.
Trotje so moškega spola; njih edino opravilo je
matico oplemeniti. Ob času rojitve izleti lepega, gorkega
dne vsaka neoplojena matica v spremstvu veliko trotov
in čebel v zrak, kjer jo trotje oplemene (§ 6.). Nato
začne matica jajčka leči in jih polaga cel čas svojega
življenja. Tako oplojeno matico, ki zamore jajčka leči,
imenujemo obhojeno ali sprašeno, tisto pa, ki še ni oplemenjena,
neobhojeno ali nesprašeno matico.
13
§9.
Čebelski spol.
Doslej so nekateri smatrali čebele za neko srednjo
vrsto, ki ni ne moškega, ne ženskega spola, ampak brez
spola. Toda ta zmota se je v zadnjih letih po posebni
izkušnji ovrgla. Brezmatične čebele si izgoje iz navadne
čebelne zalege drugo matico. Če pa je mogoče iz čebelne
zalege izgojiti matico (§ 6.), ki je ženskega spola, tedaj
je ženski spol že prej tičal v jajčku. Torej ni dvoma, da
so tudi čebele ženskega spola.
§ 10.
Zarod čebel.
Če so vse čebele zarod matice (§ 7.), se vpraša,
kaj vendar čebele rode. V brezmatičnem panju zalegajo
samo trote in nič drugega: Odtod pride, da je v takem
panju neprimerno več trotov, čebel pa manj. Končno
izležejo tudi trotovko, to je nekoliko večji trot, ako ni
nobene čebelne zalege, ki bi iz nje mogle izgojiti matico
(§ 9.).
§ H.
Čebelne celice.
Ker so čebele najmanjše (§ 4.), potrebujejo tudi najmanjše
zibeli. V manjših voščenih celicah, kjer hranijo
sicer med, se izvale tudi čebele. Glej 4. podobo na I. tabli.
Brž ko zaleže obhojena matica (§ 8.) celico, pri čemer
14
vtakne zadek vanjo, zapazimo na dnu belosvetle, podolgaste
jajčke ali gnide. Iz teh pridejo nekako v treh dneh
majhni beli črvički, ki jih obdajo čebele polagoma z
leskečim sokom. Vsled hrane prihajajo te ličinke od dne
do dne večje, črez sedem dni se te celice s kapicami
zadelajo ali zapredejo. Končno črez nekaj dni, to je tri
tedne od zaploditve, se izpremeni črviček kot pri drugih
žuželkah najprej v bubo, potem v letečo čebelo, ki
izleže, ko je pregrizla pokrovec, popolnoma svetlosiva
iz celice. Prazna celica se nato očedi, popravi in zopet
zaleže, ali pa se porabi kot shramba za živež.
§ 12.
Trotovske celice.
Debelejši trotje (§ 5.) potrebujejo tudi večje zibelke,
zato delajo čebele poleg čebelnega satovja tudi trotovsko,
ki ima precej prostornejše celice kakor drugo, (glej
5. podobo na I. tabli) in tja položi matica trotovsko
zalego. V brezmatičnem panju pa polagajo čebele trotovsko
zalego v čebelno satovje (§ 10.). Izgode se pa trotje tako
kakor čebele (§ 11.).
§ 13.
Matične celice.
Matici kot največji in kot vladarici (§ 6.) pristoji
tudi največja, posebna celica. Ker pa more v panju le
ena in ne več matic vladati (§ 6.), tedaj so njih valilnice
prav redke. Celica, v kateri se vali matica, je precej
15
večja, podolgasta, kakor je matica sama, precej podobna
želodu, visi navzdol ter je pridelana na rob čebelnega,
ne trotovskega satja; torej se popolnoma razlikuje in
je ločena od drugih. Navadno jih imenujemo matične
zibelke ali matičnike. 4. podoba na I. tabli nam kaže
pri a začet, pri b že zaprt in pri c že pravilno pregriznjen
matičnik.
III. poglavje.
0 napravljanju voska in o čebelni hrani.
§ 14.
Vosek.
Po opazovanju in trditvi mnogih učenjakov izločujejo
čebele vosek izmed obročkov svojega života.
§ 15.
Satje.
Iz voska delajo velike sate s šesterovoglatimi celicami,
kakor je razvidno iz 4. in 5. podobe na I. tabli. Kakršne
so celice na eno, takšne so tudi na nasprotno plat. V
sredi med obema vrstama celic je stena, ki je pri vsaki
celici nekoliko vglobljena. Celice so protj tej steni nekoliko
nagnjene, da spredaj nič ne izteče. Sati so skoraj
vzporedni in tvorijo med seboj nekake ulice, tako široke,
16
da se v njih dve čebeli lahko druga drugi izogneta.
Da prehajajo čebele laglje iz ulice v ulico, ne da bi jim
bilo treba celo ulico prelezti, so v satih tuintam luknje,
tako velike, da se lahko prst skoz nje pretakne. Satje
je zgoraj prilepljeno, spodaj prosto. Delo je včasih podolžno,
včasih počrez, redkokedaj pa hkratu v obeh smereh. To
je odvisno večidel od začetka in zastave prvega sata.
Kakor boš tega zastavil, tako se vobče napravijo drugi
po tem. Prvo in največ satovja, kar ga čebele napravijo,
je čebelno satje (§11.), potem šele prično s trotovskim,
naposled zastavijo matičnike.
§ 16.
Barva in starost satovja.
Novo satje je belo. Čim starejše je, tem rjavejše
prihaja, ker se je zalega večkrat zastavila in se vosek
ogrel. Sčasoma satje popolnoma očrni.
§ 17.
Namen satovja.
Čemu rabijo čebele satovje, uvidimo, če pogledamo
v panj. Vanj ne stavijo samo zalege (§ 11., 12.), ampak
hranijo tudi nanošeno hrano v njem.
§ 18.
Zadelavina.
Imamo še drugo vrsto voska ali smole, s katero
čebele vse špranje, stike in razpoke panju zamažejo in
zadelajo, zato se imenuje ta vosek zadelavina.
2
17
§ 19.
Med.
V satovju se najde dvojni živež. Prvi je med, tega
je navadno največ; čebele ga nasrkajo z dolgim jezikom
ali rilčkom iz raznih rastlin v posebni od narave dani
medni mehurček in ga doma prepraznijo skoz taisti rilček
v celice. Zakaj čebele so zelo varčne in v uživanju previdne:
nabero veliko več medu, kakor ga použijejo. Kadar so
celice polne, jih pokrijejo, kakor tiste, ki je v njih zalega,
z voščenimi pokrovci, vendar z lahko vidnim razločkom.
Pokrovci na zalegi so nekoliko vzbočeni in pri godnenju
porumene, oni na medu so pa veliko bolj belkasti in
nekoliko v celico vdrti.
§ 20.
Cvetni prah.
Druga vrsta živeža je raznobarvni cvetni prah, ki
ga nosijo čebele domov na zadnjih nožicah vkup zgnetenega,
zato ga imenujemo obnožino. V panju oddrgnejo
obnožino s srednjima nožicama v celice, ki jih pa navadno
ne napolnijo do vrha in jih tudi ne pokrijejo s
pokrovci. Cvetni prah, pomešan z medom in vodo, je
živež mladi zalegi in zelo pospešuje nje razvitek. Čebele
ga nič ne uživajo; njih hrana je le med; brez tega bi
gotovo lakote pomrle, dasi bi bilo cvetnega prahu v
izobilju. Zato tega tudi ne nabirajo toliko in ne vedno,
čeravno bi ga bilo več; a medu nanesejo toliko, kolikor
ga le dobiti morejo.
18
§ 21.
Red v panju.
Zalega, med in cvetni prah je vsak na svoj kraj
razdeljeno. V sredi, kjer sedi največ čebel in je tedaj
iudi največ toplote, se nahaja sama zalega, ki se polagoma
Tazmerno, kakor se čebele množe, razširi. Zgoraj pa in
zadaj je največ medu, cvetni prah pa loči navadno zalego
od medu, a se nahaja v posameznih celicah včasih tudi
med zalego. Dokler je v celicah zalega, ne devajo čebele
nič druzega vanje. Pač pa spravijo večkrat cvetni prah
in med v taisto celico, zlasti ob bogati bernji, in sicer
iako, da je cvetni prah na dnu, med pa zgoraj.
§22.
Oziranje na to.
Čebelar mora dobro paziti na različno obliko in
red satovja. Marsikateri izreže pri izpodrezovanju med
in zalego, ker tega ne razločuje. S tem se pa ne uniči
samo zalega, ampak se pokvari tudi med, da ni za
pitanje, tako da utegne radi tega nastati gniloba v panju.
Kadar prideš do zalege ali že do cvetnega prahu, nehaj
izpodrezovati, da imajo čebele drugo za zimsko zalogo,
sicer bodeš sam kriv, če lakote pomro.
2*
19
IV. poglavje.
0 čebel nem stanu.
§23.
Panj.
Naravno prebivališče čebel so v divjavi votla drevesa,
skalne razpoke, luknje in špranje v starem zidovju ali
poslopjih i. dr. (§ 3.). Človeška umnost pa jih je nekoliko
ukrotila ter jih privadila tudi na druga bivališča. Posodo,
kjer čebele zadružno žive, delajo in se množe, imenujemopanj,
košnico, pleter i. dr.
§ 24.
Tvarina in oblika panju.
Čebelna stanovanja se napravljajo iz raznih tvarin:
iz izdolbenih dreves, kakor so v naravi, iz desek, ali se
pleto iz slame, vrbovih trt in srobotine. Nekateri imajo
tudi steklene panji, da laglje opazujejo čebelno delo.
Trd les je predrag, panj iz tega pretežek in prehladen;
najboljši je mehek les, tudi slama. Za opazovanje in
zabavo imamo lahko tudi kakega steklenega.
Oblika je ali štirivoglata, ali okrogla in zvončasta.
ali koničasta; eni so stoječi, drugi ležeči panji.
20
§ 25.
Lastnosti panju.
Da je panj čebelam prijetno stanovanje, čebelarju
pa v prid, mora imeti nekatere lastnosti, ki jih čebelar
ne sme pozabiti, kadar bode panji delal.
1. Prostor v panju se mora dati zvečati ali zmanjšati,
primerno številu čebel. Več čebel potrebuje večji, manj
čebel manjši prostor. Če se število čebel skrči, se mora
dati tudi prostor v panju zmanjšati, nasprotno pa zvečati,
kadar se čebele pomnože. Zakaj malo čebel v velikem
panju obupa v svojem delu, pozimi pa otrpne. Veliko
čebel pa v majhnem panju, kadar ga napolnijo, mora
v čebelarjevo škodo praznovati in vsled vročine skoraj
zadehniti.
2. Panj se mora dati brez vznemirjanja čebel na
lahko in mirno odpreti, da se lahko po potrebi pregleda
vse delo ali se izvrši kak drug opravek v njem. Koliko
bi se čebelarji pri opazovanju čebelnega dela iz te velike
knjige prirode lahko v kratkem času naučili!
3. Izpodrezovanje medu in voska naj se da zložno
in ne na škodo čebelam izvršiti.
4. Kadar je treba, naj je možno čebele iz njih
panju brez truda pregnati v druzega.
5. V potrebi naj se jim lahko vanj klade živež, in
sicer med v satju, kakor tudi čisti.
6. Kdor prevaža čebele na ajdovo pašo, naj gleda
na to, da se dado panji varno naložiti na voz in prepeljati,
ne da bi satovje škodo trpelo.
21
7. Če nam je panj povečati s podstavkom ali z
nastavkom, ali če je treba dva panju združiti, se morata
popolnoma ujemati; zato je treba, da se napravijo vsi
panji enake velikosti, kar je zlasti pri prepeljavanju posebne
koristi.
8. Če hočeš roje narejati, niso vsi panji za to;
treba jim je posebne oprave.
9. Žrela morajo biti taka, da se dado po potrebi
zvečati ali zmanjšati.
10. V gotovih časih mora biti možno dati čebelam
duška, tudi če so žrela zaprta.
11. Pozimi pa je treba, da se jih lahko in zadosti
zavaruje pred mrazom.
12. Slednjič mora biti panj znotraj čeden in ne
preraskav, ker čebele ne trpijo nesnage, vendar naj
ostane zgornji del, kamor se prilepijo sati (§ 15.), nekoliko
bolj raskav, da se bolje drže.
§26.
Popis panju.
Po navedenih znakih se mi zdi oblika panjev,
kakršne sem jaz vselej imel, najpripravnejša, najprimernejša
in najboljši kup.
Poglejmo II. tablo! Zbiti so z žreblji iz 8/4 cole
debelih mehkih desk, ali pa so speti z vijaki ali z
vglobljenimi kaveljčki. Dolgi so 21/2 črevlja, široki 14 col,
visoki v svetlobi 6 col. 1. podoba nam kaže cel tak
panj v celoti, 2. podoba sprednjo končnico, v nji izrezano
22
4 cole dolgo in l/3 cole visoko žrelo a, opremljeno na
obeh straneh z zapahoma b, b, da se z njima žrelo lahko
poveča, zmanjša ali celo zapre (§ 25. št. 9.). 3. podoba
kaže zadnjo končnico. Nobena končnica ni pribita, ampak
sta v stranski deski zarezani, da jih lahko, kadar hočeš,
vun vzameš, pogledaš v panj in potrebno opraviš (§ 25.
št. 2). 4. podoba kaže eno izmed obeh stranic, 5. podoba
pokrov, ki ima kakor na 1. podobi dve luknji, oblike
a ali b, 3 cole široki, okroglo ali štirivoglato izrezani,
zaprti z veho ali zapahom, ki se odpreta, če treba nastavek
napraviti ali ta panj z drugim združiti, kakor se
vidi na 8. podobi. (§ 25. št. 7.). 6. podoba kaže dno,
ki je pri a, to je pri žrelu, za 3 cole podaljšano kot
panjeva brada. Dno mora biti popolnoma gladko poskobljano.
Na 7. podobi je ves panj razdejan, žreblji
in vijaki so iz dna vun potegnjeni, in leži narobe, a je
pokrov, b, b obe stranici, c sprednja, d zadnja končnica,
e dno s štirimi žreblji ali vijaki /, ki pridejo v štiri
luknjice pri g.
§27.
Zmanjšanje ali zvečanje panju.
Tak panj se zmanjša (§ 25. št. 1), če se vanj potisne
zadnja končnica d na 7. podobi nekoliko poševno,
ker je za obojestranski zarezi daljša, kot je panj v svetlobi
širok. Kdor hoče, si napravi za to lahko primerno
krajšo deščico.
Panj se poveča, če se mu odvzame dno ter se povezne
na prazen panj a (glej 8. podobo), čigar vehi
se odpreta; tako se napravi podstavek. Pripomniti je,
23
da naj visi eden sat ravno nad veho. Ali pa se na panj
povezne, ko se veha odpre, prazna škatla ali drug prazen
panj b, kateremu se je prej odvzelo dno; to se imenuje
nastavek (§ 25. št. 7). Zavoljo varnosti se morajo navrtati
štiri poševne luknje ter oba panju s štirimi žreblji c, c,
C, c zbiti, in če so kake špranje, jih z ilovko ali s kravjekom,
ali še bolje, z obema skup zamazati. Navadno
se zgornje žrelo zapre z zapahoma d, d.
§28.
Drug način.
Ker je v celem panju včasih preveč prostora, vzamem
tudi polovične, tri cole visoke panji, ali bolje obode,
kakor se vidi iz 1. podobe na III. tabli, ali a, b na
2. podobi, ki so opremljeni s štirimi prečnicami g na
1. in 6. podobi, da se satovje ne podere, k kaže sprednjo
končnico z žrelom, kakor tudi posamezna 3. podoba;
na 4. podobi je zadnja končnica, na 5. podobi pa
stranica. Teh obodov se združi toliko, kakor se zdi potrebno,
ali pa se zaporedoma dodevajo. Pokrijejo se
zgoraj z desko e in se postavijo na dno f, kakor je na
2. podobi. Če se hoče tak obod odvzeti, se prereže
poprej z žico i, i satje.
§ 29.
Slamnati panji.
Komur so slamnati panji bolj všeč, si naj jih napravi
na preje omenjeni način iz samih okroglo spletenih
24
obodov, 14 col v premeru in 61/2 col visokih, z žrelom
d in s štirimi prečnicami c, kakor kaže 7. podoba na
III. tabli. Takih obodov se postavi lahko več, a, a, a,
drug na drugega, kakor na 8. podobi, ter se zgoraj
pokrijejo s pokrovom, kakršnega predstavlja 9. podoba.
Postavijo se na odločeno mesto v čebelnjaku ali bolje
še na posebno, premakljivo desko.
V. poglavje.
0 čebelnjaku.
§30.
Čebelnjak.
Panjovi morajo biti pred solnčnimi žarki, pred
dežjem in drugim hudim vremenom zavarovani ter varno
in mirno stati. Tak prostor imenujemo čebelnjak.
§ 31.
Kakšen bodi čebelnjak.
1. Čebelnjak mora biti trdno zgrajen, da ga nenaden
močen veter s panjovi vred, v največjo tvojo škodo, ne
podre.
2. Zato je dobro, da stoji s hrbtom proti kakemu
zidu, plankam, plotu, drevju ali enaki obrambi.
3. Mora biti proti dežju in snegu pokrit z dobro,
strmo streho, ki naj spredaj malo, pa ne preveč črez
25
moli, da ne pride dež na panji; vendar ne preveč, da
ne dela preveč sence.
4. Da mrčes, kakor krastače i. dr. čebel ne
vznemirjajo in jim ne delajo škode, naj bo spodnja
polica 1 do l1/2 črevlja od tal vzvišena.
5. Sprednja stran mora biti proti jugovzhodu, to
je sredi med solnčni vzhod in poldan obrnjena, da imajo
čebele do dveh ali treh popoldne solnce; ne naravnost
proti vzhodu, sicer bi solnce čebele prezgodaj izvabilo,
še preden bi se rosa posušila; a tudi ne preveč proti,
poldnevu, ker bi prepozno na pašo izletavale.
6. Razna opazovanja in opravila zahtevajo pripraven
in ne pretesen čebelnjak.
7. Kdor namerava čebele v čebelnjaku prezimiti,
naj mu napravi spredaj vrata zoper mraz.
8. Če se je bati tatov, je treba panji dobro zadelati,
da se ne morejo spredaj vun potegniti.
9. Pred čebelnjakom naj ne bo visokega drevja,
ki bi delalo senco, tudi ne trave, kjer se čebele, zlasti
matica, pogube in se ne morejo same iz nje vzdigniti,
niti se lahko ne najdejo. Bolje je posuti prostor s
peskom ali s pepelom. Ob času. rojenja so pa nizka
drevesa prav pripravna za ogrebanje rojev.
§32.
Opis čebelnjaka.
Če ogledaš IV. tablo, ki je na nji čebelnjak peršpektivično,
in 1. podobo na V. tabli, kjer je narisan od strani,
se lahko dovolj poučiš, kako je treba čebelnjak zgraditi
Dolžina je poljubna, številu panjev primerna. Tu je
26
dolžina a, a, a brez debeline lesa 13 črevljev, določena
za 10 panjev v eni vrsti. Visočina 41/2, spredaj 7 črevljev
in obsega 3 vrste d, d, d po 16 col druga nad drugo,
za dvojne panji, to je z nastavki računano. Razun teh
je še ena vrsta g, h, za panji brez nastavkov. Ob stropu
je luknja z zapahom za zračenje zaprtega čebelnjaka;
p je odprti dušek. Čebelnjakov ne delamo višjih, ker niso
pripravni. Globočina r, f je 61/2 črevljev; 21/2 črevlja za
dolžino panjev, in dobre 3 črevlje za opravila čebelarja.
Na južni strani m je vhod k z vrati l, ki so zaprta
2 1/3 črevlja široka. Streha n ima 1 1/2 črevlja napušča.
Pri o, o, o, o so štiri tečaji za zimska vrata črez tri spodnje
vrste; enako se tudi zgornja vrsta lahko z loputnico g
zapre, ki se da podpreti. Ostali prazni prostor i nad
vrsto g, h se lahko uporabi za shranjevanje raznega
čebelarskega orodja, in se zapre lahko pri p z vratcami,
ki dado lahko obenem čebelam duška. 4 štirivoglati
glavni stebri na 4 voglih a, a, a, a, kakor tudi greda c,
so debeli po 5 col, spodnja lega b 6 in srednji steber a
4 cole. Late e, e, e, e so vdelane v 3 glavne stebre a, a, a,
kakor se vidi pri f, f, f itd. in je na srednjem stebru a
nanje pribita letva, ki brani, da se ne morejo late izdreti.
Late imajo podbradek, ki brani, da se ne morejo ne
spodnji, ne naveznjeni panji vun potegniti.
§ 33.
Cenejši čebelnjak.
Kdor ne mara ali ne more s čebelnjakom toliko
stroškov imeti, naj si pomaga na način, ki je razviden.
27
iz 2. in 3. podobe na V. tabli. Štirje stebri zabiti v
tla, dva počrez, da nosita streho, in dva na tleh ležeča,
kamor se polože panjovi, da ne stoje na golih tleh: to
v sili tudi zadostuje.
Če je pa treba v posebnih slučajih kak panj posebej
postaviti, tedaj podloži dva hloda, pokrij ga pa z
dvema deskama, ki sta zbiti v obliki strehe.
§ 34.
Polaganje panjev.
Pri devanju panjev v čebelnjak, je treba na to in
ono dobro paziti:
1. Da mora biti žrelo spredaj in proti solncu
obrnjeno, je nepotrebno praviti.
2. Zadaj naj stoji panj nekoliko višje kot spredaj;
ležeči prilično za eno colo, da lahko odteka skozi žrelo
v panj bijoči dež, kakor tudi čebelna soparica, ki dela
mokroto.
3. Solnce naj obseva panj le nekoliko nad žrelom,
sicer čebele ne morejo obstati pred vročino in se lahko
omehča zgoraj prilepljeno težko satovje, da se odtrga.
4. Brž ko je panj na svojem mestu, naj se mu
odpre žrelo, da čebele lahko lete na pašo ter da se
pri veliki vročini in veliki množici ne zaduše.
5. Panj naj ostane na taistem prostoru, kjer so
čebele že izletele, zakaj zapomnijo si že pri prvem izletu
svoj kraj. Če bi se prestavil panj kam drugam, bi ga
28
iskale čebele dolgo časa na prejšnjem prostoru in bi
šle končno v sosednje panji; s tem bi pa oslabil njih
panj, same pa bi bile večkrat v nevarnosti za svoje
življenje.
6. Če nimamo veliko panjev, in velikost čebelnjaka
to dopušča, je prav umestno, če jih postavimo po pol
ali en črevelj vsaksebi v eni vrsti, ne drug vrhu drugega.
Tako najdejo čebele laglje svoje panji, se ne motijo in
ne padajo k drugim, kar se sicer pri hladnem vremenu,
dežju, vetru, ko popolnoma utrujene domov hite, prav
pogostoma zgodi. Zlasti od prašenja se vračajoča (§ 6.)
matica ni v nevarnosti, da bi svoj panj zgrešila in
bi jo tuje čebele celo umorile.
7. Če je toliko panjev, da jih ne moreš na ta
način v čebelnjak spraviti, jih moraš bliže stisniti in
tudi v več vrst drugega vrhu drugega zložiti, le nad
panjovi, ki jim nameravaš v taistem letu dati nastavke,
moraš pustiti primeren prazen prostor, kakor je označeno
s q pri panjovih na IV. tabli.
8. Pri polaganju panjev drug na drugega je zopet
dobro paziti na to, da pridejo močnejši na slabejše,
zakaj veliko čebel iz zgornjih panjev pride v spodnje
(št. 6) in te ojačijo. Bolj se pa spodobi, da dobe revčki
podporo od bogatinov, kakor narobe; sicer bi slabejši
onemogli. Posebno mlade čebele, ko prvič izlete, padejo
večkrat zavoljo nezmožnosti v letanju, še preden svoj
panj dobro zapazijo, na brado spodnjega, smatrajo tega
za svojega, gredo, kadar se zopet vrnejo, vanj, in ker
jih druge čebele rade noter spuste, ostanejo tudi potem
tu. Tuji panjovi sprejemajo mlade čebele rajši ko stare.
29
9. Veliko vrst visoko drugo vrhu druge naložiti
je nepripravno in škodljivo. Močnejši veter in hladno
vreme goni zgornje čebele k spodnjim in slabi zgornje
(št. Cool. Tri vrste z nastavki vred je dovolj.
VI. poglavje.
0 kraju za čebele.
§ 35.
Čebelna lega.
Kdor hoče čebelariti, mora določiti kraj, kjer se
naj čebelnjak postavi. Tak prostor se imenuje čebelna
lega.
§36.
Kakšen naj bo kraj za čebele?
1. Prvo in najvažnejše za čebelni kraj je bogata
paša, kjer morejo čebele veliko nabrati in domov prinesti.
Kjer je blizu in naokoli veliko cvetja in cvetic, je najboljši
kraj. Kjer je veliko, čebele lahko veliko dobe, in kjer
imajo blizu, jim ni treba izgubljati časa z letanjem tja
in nazaj.
2. Prostor, kjer so nastavljene, naj bo solnčen (§ 31.
št. 5). Solnce jih vabi k pridnosti, jih ogreva pri hladnem
30
vremenu, jih osuši, kadar se kaj zmočijo, da, celo
utopljene zopet oživi.
3. Paziti je zlasti na zatišen prostor. Veter jih
zadržuje v letanju, da izgubljajo čas, vrže vračajoče se
težko obložene na tla, da se jih veliko pogubi; tudi jih
zmoti, da ne roje. V nižini ali dolini je najpripravnejša
lega. Zato zavarujemo čebelnjakov hrbet, ki je
obrnjen proti severu, odkoder brijejo najsilnejši in najmrzlejši
vetrovi (§ 31. št. 3).
4. Nikar ne postavi čebelnjaka pri velikih vodah,
rekah, jezerih, ribnikih i. t. d., črez katere bi morale
čebele letati. Zakaj koliko bi jih potonilo, ko bi jih
veter vrgel v vodo. Mal potoček v bližini pa jim ne
škoduje, ampak jim dobro služi, da laglje vodo dobijo.
5. Gosti dim opekarn, apnenic, pivovarn, posebno
žvepleni dim plavžev je čebelam zelo škodljiv, zakaj
dima ne morejo trpeti.
6. Prostor, ki čebelnjak na njem stoji, mora biti
suh, sicer bi vlažni hlapi napravili satje plesnivo, med
voden in kisel, čebele pa bolne.
7. Predvsem ljubijo čebele mir. Njih bivališče bodi
daleč od voznih cest, šuma ljudi, živine, zlasti konj:
čebele in živali bi lahko škodo trpele; je bilo že več
slučajev, da, so čebele konja umorile.
8. Kadar v kraju, kjer so postavljene čebele, paša
preneha, jih je prav dobro prepeljati v drug kraj, kjer
je dosti cvetja: ene jeseni, druge spomladi, kakor
zmanjka paše.
31
VIL poglavje.
0 razmnožitvi in o rojenju čebel.
§37.
Zalega.
Brž ko se spomladi paša začne, je po splošnem
naravnem nagonu prva skrb čebel, da se pomnože in razplode.
Oplemenjena matica začne jajčka polagati (§ 8.,
11.). Mlade čebelice prilezejo druga za drugo iz svojih
celic; pride jih vedno več in več; napravljanje satovja
in zaloga medu napreduje; število čebel kakor tudi
trotov se od dne do dne množi, dokler naposled čebele
vsled obilnega števila, tesnega prostora in naraščajoče
gorkote ne morejo več v panju ostati.
§38.
Matična zalega.
Čebelam to naraščanje še ni zadosti; pri tem tudi
ne pozabijo na pomnožitev matic. Naredijo matične
celice (§ 13.), in sicer ne samo ene, ampak več, nekako
iz prevelike skrbnosti, vendar ne vseh obenem, tako da
se matice druga za drugo izvale.
32
§ 39.
Rojenje.
Kakor hitro zapazi stara domača matica, da pride
za njo nova, že precej godna, se odloči, če le vreme
dopušča, s precejšnjim delom čebel, ki še nji zveste
ostanejo, še nekaj dni, preden se mlada izvali, izseliti
ter sebi in svojim poiskati novega stanovanja. Ta izlet
se imenuje roj. Ker pa mlade čebele in matica letanja
niso vajene (§ 6.), se utrudijo, preden izleti vsa družba
iz panju, zato se kje v bližini usedejo, da se nekaj ur
odpočijejo. Čebele kot najzvestejše družice matice, ki je
nikdar ne zapuste, se nakupičijo na mestu, kjer ta sedi,
v veliko kepo ter napravijo, največkrat na veji kakega
drevesa, precej dolg in debel storž, tako da vise držeč
se druga druge. Tak roj, ki je šla z njim stara matica
(§8.), se imenuje, ker je prvi, prvec; panj pa, ki je
iz njega izletel roj, izrojenec, starec ali plemenjak.
§40.
Deviški prvec.
Če pa slabo vreme roj zadrži, da se mlada matica
že izvali, čebele navadno umore staro matico (§ 6.).
Ako pa pogine ta katerikrat v tem času na drug način,
po kakem naključju, tedaj mora izrojiti prvec z mlado
deviško matico; tak roj se imenuje deviški prvec.
§ 4 1 .
Prvec s pevko.
Kadar se znajde v panju dvoje ali več matic, slišimo
eno peti. Čebele nimajo, razun brenčanja s krili, nobenega
33
3
drugega glasu. Matica pa se v tem slučaju glasi. Morebiti
je to znamenje za odhod, morebiti pa tudi znak sovražnosti
med obema maticama. Zavoljo tega se imenuje prej
omenjeni deviški prvec tudi prvec s pevko. Razločka
med njim in prvcem s staro matico se ne sme prezreti,
zakaj ta ima oplemenjeno matico, oni pa neoplemenjeno
(§ 8.). Prigodi se, čeravno prav redkokdaj, da poje tudi
stara matica tisti dan pred rojenjem. To petje, ki je
nežnejše in se ne ponavlja tako pogosto, se morebiti
zato zgodi, ker čebele silijo, da bi izrojile.
§42.
Devičnik.
Če je paša in vreme ugodno, in če je matica prav
rodovitna, se včasih primeri, da da tak zgodnji roj v
tistem letu zopet en roj. Tak rojev roj se navadno
imenuje devičnik, njegov med deviški med in njegov
vosek deviški vosek. Mnogi imajo to za nekaj posebnega,
pa ne vem, zakaj. Razun dobre matice, ki je dala v enem
letu dva prvca, ni med takimi roji in drugimi nobenih
posebnih prednosti.
§43.
Mladci.
Navadno ne ostanejo čebele pri prvem rojenju. Če
začno rojiti, sledi največkrat, pa ne vedno, še več rojev,
dva, trije, štirje, ter se imenujejo zaporedno: drugec,
tretjec, četrtec i. i. d. Čebele so bile nastavile namreč
po več matičnikov (§ 13., 38.), iz katerih črez nekaj
34
dni matice druga za drugo izležejo in roje vedno s
petjem naznanjajo, ker se jih več skup znajde. Pri teh
rojih se nahaja vedno po več matic in sicer nesprašenih,
čebel pa je vedno manj. Ker vzame vsaka matica svoje
krdelo sabo, se usede tak roj največkrat v več gručah,
vsak del s svojo matico. Drugec izroji 6 do 14 dni po
prvcu; to se ravna po vremenu.
§ 44.
Čas rojenja.
Čas rojenja ni vselej taisti. Kakršna je paša, vreme,
okolica in panj, tako se vrste roji. Kjer se paša prej
začne, pridejo tudi roji prej. Zgodnja toplota in lepo
vreme pospešuje tudi roje. Čim bogatejši je kraj na
cveticah, tem prej se napolni panj z medom in zalego
in je goden za roj. Črez zimo dobro oskrbovan, ne preveč
in preskopo izpodrezan, v slučaju potrebe dobro pitan
panj bo veliko prej in večkrat rojil kakor mršav, slaboten
in izstradan. Čebele, ki so lakoto trpele, pozabijo na
rojenje tudi za poznejša leta. Kako nespametna je misel
onih čebelarjev, ki se izkušajo tolažiti s tem, da rojijo
čebele vsled lakote! Roje pač tudi, pa tako, da ne ostane
nobena čebela več v panju; vsa družina se izseli.
Mrzlega, deževnega in oblačnega dne ne izleti
noben roj; počaka lepega, gorkega, jasnega in ugodnega
vremena. Redni čas za roje so mesci maj, junij in julij.
3*
35
VIII. poglavje.
0 znamenjih rojenja.
§45.
Korist od tega.
Na znamenjih rojenja je čebelarju veliko ležeče:
ali bi mu lahko kak roj v njegovo veliko škodo ušelr
ali bi pa moral veliko časa po nepotrebnem in zaman
potratiti z neprijetnim čakanjem in z zamujanjem drugih
opravil. Vsaka vrsta rojev ima prej svoja posebna znamenja,
in sicer nekatera, ki naznanjajo samo pripravljanje
k rojenju, druga pa, da je panj že pripravljen za roj
in da bo skoro vun potegnil.
§46.
Znamenja za prvi roj.
1. Če zapaziš zalego že na robeh satov, da nimajo
čebele nobenega prostora več za nanašanje medu, niti
matica za zaleganje; zakaj v sredi je potem že itak vse
polno zalege (§ 21.).
2. Če so nastavljene matične zibelke že zaležene,
pa vendar še odprte.
3. Kadar nehajo pri lepem vremenu in dobri paši
nabirati in staviti satovje v dobrem in živalnem, medli
in zalege polnem panju.
36
4. Kadar iznašajo kapice, ki jih najdeš spredaj na
tleh; zakaj s temi, razun ob času rojenja, čebele ali
drugo zalego pokrivajo ali jih pa za satovje porabijo.
To so štiri gotova znamenja, da se čebele pripravljajo
k rojenju. Kadar se trotje zgodaj zjutraj prikazujejo
in čebele gosto zasedajo zunaj pred žrelom, je
sicer tudi znamenje, a vendar nezanesljivo znamenje
rojenja.
§47.
Bližnja znamenja rojenja.
1. Če so celice na robeh že pokrite, in sicer z
rumenkastimi pokrovci.
2. Če so matičniki, ali vsaj eden izmed teh, tudi
že zaprti.
3. Če sede čebele pri lepem vremenu v panju
mirno in tesno skupaj, takrat čas roja ni več daleč.
Zdaj je čas roj pričakovati. Prvec s pevko naznanja
odhod itak s petjem (§ 41.).
§48.
Znamenja mladcev.
Znamenja drugega roja se šele prično, ko je prvec
izrojil. Naznanja se, kakor prvec s pevko, s petjem
(§ 43.) dva, tri ali več dni poprej, Torej pritisni večkrat
zjutraj ali zvečer uho zadaj na panj, pa boš slišal matico
peti. Enako se godi pri naslednjih mladcih, le hitreje
se vrste drug za drugim, črez dva ali tri dni. Če se črez
14 ali 15 dni ne sliši nobene matice več, tedaj se ni
37
nadejati nobenega roja več: ali se ni nobena matica
več izvalila, ali so bile, ko so se izvalile, pomorjene.
Na strani pregrizena matična celica je tudi zanesljivo
znamenje, da ne bo roja, zakaj potrjena matica jo je
pregrizla s ščipalkami od zunaj ter notri nahajajočo se
mlado matico umorila.
§49.
Znamenja na dan roja.
1. Da čebele, sicer tako pridne, okoli žrela počivajo.
2. Ta čas se nenavadno kretajo, vzdigujejo sprednje
nožice od deske, prožijo tipalke; vse to se loči od navadnega
gibanja, kar se pa more bolj priučiti iz marljivega
opazovanja kot iz popisovanja.
3. Da se dado čebele potipati, ne da bi se umeknile.
4. Da trotje že dopoldan izletavajo in priletavajo,
dasi imajo zadosti hrane, ne da bi jih' pri tem preganjale
čebele (§ 5.). Vse to naznanja, da se bo roj še taisti
dan izselil.
§50.
Neposredna znamenja pred rojem.
1. Kadar se zasliši v panju veliko hrumenje in
šumenje, ki ga povzročajo semtertja tekajoče čebele, ki
mlaskajo med, (kajti roj, ki ima sicer en funt navadne
teže, tehta potem pet, šest in tudi več funtov).
2. Kadar nastane močno praskanje in škripanje,
kakor bi hotele čebele desko pregrizti, ker hite v celicah
že godne, a še zaprte mladice grizti pokrovce.
38
3. Končno napravijo čebele tudi med žrelom
vršanje; pokažejo se sive mladice, ki se pred žrelom
vrte, druge tekajo iz panju, nekatere poskakujejo in
zopet druge v krogu vun in noter tekajo, tako da je
žrelo zdaj polno čebel, zdaj zopet popolnoma prazno:
to je najbližji čas roja. Preden se nadejamo, se začne
naval. Kakor voda iz polnega soda, ki mu izderemo čep,
tako se rinejo čebele z največjo urnostjo vun, letajo
križema okoli čebelnjaka ter se končno kam usedejo
(§ 39.). Prvci izroje navadno dopoldne, mladci pa
tako dopoldne kakor popoldne, med 8. in 4. uro.
IX. poglavje.
0 prašenju matice.
§51.
Čas prašenja.
Mlada matica ne stavi nikake čebelne zalege, preden
ni sprašena (§ 8.). Prašenje pa se zgodi samo v zraku
(§ 8.). Mlada deviška rojeva matica (§ 40., 43.) pa se
ne spraši takoj med rojenjem, temveč tretji ali četrti
dan po tem, če sta vreme in paša ugodna; pri slabem
vremenu in pičli paši pa celo šele črez 14 in več dni.
Enako se godi tudi pri izrojencu po odhodu zadnjega
roja. Ravnokar izležena matica gre peti ali šesti dan na
prašenje, če vreme dopušča. Sploh je praha odvisna od
izleta, ta pa od vremena in paše.
39
§ 52.
Oploditev.
Na tak dan se vstopi na stran k takemu panju,
čakaj od 9. ure dopoldne do 3. ali 4. ure popoldne in glej
na žrelo! Tu pride matica, spremljana od velike družbe
čebel in trotov; zavrti se nekolikokrat, da si zapomni
panj in ga na povratku lahko najde, naposled se dvigne
v zrak. Nekaj časa leta še okoli panju ter ga opazuje,
polagoma pa se dviga vedno više. Ne izpusti jo izpred
oči, in videl boš, kako se zaletavajo, trotje z neko
hitrostjo proti njej; to je takorekoč plemenjenje. Črez
nekaj minut se vrne zopet domov. Kjer je panj na
samem, je to opazovanje prav lahko. Ako se ni prvič
oplemenila, bo šla ali še taisti ali kak drugi dan, ali
včasih še večkrat na prašenje.
§53.
Znamenja oplemenitve.
Preden gre matica v panj, leta še nekoliko časa
okoli njega. Zdaj pazi na sledeča znamenja:
1. Če je koničasti zadnji del života, tam kjer je
sicer želo, odprt ter visi vun nekaj belega, podobno
tenki nitki, kakor da bi bila kaj ranjena ali raztrgana,
tedaj je že pravilno oplemenjena.
2. Kdor tega ne opazi, lahko sklepa, da je matica
sprašena, iz tega, da letajo čebele naraynost vun in
noter ter da nosijo obnožino (§ 20.) za pitanje zalege.
3. Če so čebele togotne ter postajajo bolj hude,
ko se bližamo panju, ali ga hočemo odpreti, in so prej
40
kakor sicer pripravljene pičiti, to pa iz skrbi za varnost
matice in zalege.
4. Če sede čebele gosto skupaj, da grejejo zalego.
5. Če zadelavajo in lepijo špranje in razpoke panju,
da bo toploto držal.
6. Če so v panju jajčka in zalega. To lahko zapazimo,
če pogledamo na stran sata poševno proti
dnu celic.
7. Če preganjajo trote iz izrojenca, je tudi znamenje
sprašene matice, zakaj odslej so nepotrebni. Oni
bi uživali med zastonj, a ga ne nabirali (§ 5.), zato
jih začno čebele preganjati, zganjati po kotih panju, jih
ščipati in končno moriti.
§54.
Korist tega spoznanja.
Veliko je ležeče na tem, da vemo, ali je matica
sprašena ali ne, zakaj če dodeneš v slučaju potrebe
kako matico, sprejmejo čebele voljno le tako, kakršno
so imele prej. Če so imele prej sprašeno matico, zahtevajo
zopet sprašeno, in tako v nasprotnem slučaju. To velja
tudi o čebelah samih. Tiste, ki so imele enako matico,
se rade združijo, iz panjev z različnimi maticami pa se
med seboj napadajo in koljejo.
§55.
Starost matice za pleme.
Izkušnja me je učila, da se šest tednov stara
matica več ne spraši, mnogo jih celo ne izleti več na
41
praho, če jih je slabo vreme zadrževalo samo tri tedne,
in ostanejo potem nerabne.
Taka vsled starosti za prašenje nesposobna matica
povzroči ravno tako pogubo panju kakor brezmatičnost
(§ 7.).
X. poglavje.
0 znamenjih brezmatičnih panjev,
§56.
Škoda vsled brezmatičnosti.
Matica je kakor vse živali podvržena poginu. Dohiteti
jo more naravna ali silovita smrt (§ 6., 34. št. 6).
Brezmatičen panj, ki nima nobene čebelne zalege več
(§ 9.), ali če je čas za izvalitev in sprašenje matice
(§ 55.) že pretekel, zapade, ako mu ne prideš na pomoč,
neizogibni pogubi (§ 7.). Če ima pa še v pravem času
sposobno čebelno zalego, si izgoji iz nje sam zopet novo
matico (§ 9.). Koliko mora biti torej čebelarju na tem, da
spozna brezmatičnost ter da ve za čas, kdaj ni v panju
več čebelne zalege, kdaj se ne more več matica izgojiti
in sprašiti! To mora veljati za prvo pravilo čebelarstva.
§57.
Čas, ko ni zalege.
1. Pred sprašenjem matice ne more biti v panju
zalege (§ 7., 8.). Če se izgubi roju z deviško matico
42
(§ 40., 41., 43.) ta matica pred prašenjem ali med prašenjem
(§ 34., št. 6), se ne more nobena več izgojiti. Na take
roje je treba najbolj paziti.
2. Črez celo zimo, od oktobra do aprila, ko ni
zunaj nikake paše ali pa ne dovolj, ko manjka potrebne
toplote, tudi zalege ni. Torej je treba imeti spomladi
posebno skrb na brezmatičnost.
§58.
Kdaj se ne more matica več izvaliti.
Četudi se nahaja jeseni v panjih čebelna zalega,
se čebele vendar ne upajo izgojiti mlade matice, ker ni
zunaj paše. Naj bi bila pa vreme in paša v tem času
prav ugodna, da se vendar za to odločijo, ostane matica
vsaj nesprašena, če po izvalitvi lepo jesensko vreme ne
traja dalje in so trotje ali že pregnani ali ostareli in
ne več tako živahni. Ravnotako mora spomladi, če je
vreme po izvalitvi matice šest tednov oblačno in deževno,
ostati matica nesprašena (§ 55.). V naših deželah se
pred sredo aprila in po sredi oktobra izvaljena matica
redkokdaj spraši. Torej moraš tudi jeseni paziti na
brezmatičnost.
§ 59.
Znamenje brezmatičnosti pri novem roju.
Pri mladem roju, ki še ni veliko ali nič delal, se
brezmatičnost prav lahko spozna. Čebele lazijo trumoma
iz panju semtertja, močno hrume ter se, če se jim ne
43
pomaga, vrnejo ali v izrojenca ali pa v sosednji panj;
svoj panj radovoljno zapuste, saj nimajo veliko izgube.
Če so se preselile kam drugam, preden si to opazil,
jih pusti kar tam; škode ni nikake, ker je združeni
panj toliko močnejši.
§ 60.
Znamenja brezmatičnosti pri izrojencu ali drugem panju.
Pri izrojencu ali kakem drugem panju, ki ima že
veliko satovja, medu in obnožine, se zgodi v začetku,
takoj ko se čebele zavedo izgube matice, tudi ravno
omenjeno, dasi ne tako močno; tudi ne zapuste čebele
vse hkratu panju.
1. Popoldne, ko čebele nekoliko ponehajo letati
in delati, jih zapaziš zopet pred žrelom po panju
nekaj časa semintja, vun in noter tekati, se stresati in
trepetati, kakor bi nekaj iskale. Ker pa to proti večeru
zopet neha, mora čebelar na čas dobro paziti.
2. Če odpreš tak panj, slišiš žalostno brenčanje in
hrumenje.
3. Če pihneš pri odprtem panju v čebele, se
umaknejo z močnim bučanjem nazaj med satovje, a
žalostni glas traja še nekaj časa. Čebele, ki so v redu,
se ti bodo, namesto da bi se umeknile, zakadile v obraz,
in njih hipno vzbujeni šum se hitro poleže.
§ 61.
Znamenja dolgotrajne brezmatičnosti.
Po preteku dveh ali treh tednov so prej omenjena
znamenja že zapeljiva. Zanesljivejša so naslednja:
44
1. Čebele se polenijo v delu, zadržujejo se pred
žrelom, kjer se na poseben način gibljejo in postavljajo,
ne odletavajo in priletavajo naravnost, se kmalu in
prazne vračajo in žalostno semtertja lazijo.
2. Imajo preveliko število trotov v nenavadnem
času in morebiti še tuje voljno sprejemajo.
3. Imajo samo trotovsko zalego v čebelnih celicah,
ki mora postati vsled tega manjša (§ 5., 12.), a nobene
čebelne zalege.
§ 62.
Znamenja grbaste zalege.
Grbasta zalega je nevarljiv znak panjeve pogube,
ker ima slabo matico ali sploh nima nobene. Da čebelar
tak panj reši, se mora vaditi, to dobro spoznavati. V
dobrem panju se vale trotje v trotovskem, čebele pa
čebelnem satju (§ 11., 12.); v nepravilnem panju pa se
nahaja trotovska zalega v obojnem satju. Ker so pa
trotje dokaj večji ko čebele (§ 5.), se čebelne celice po
trotovski zalegi zelo pokvarijo.
1. Čebelne celice so v tem slučaju neenake in v
neredu, nekatere višje, druge širše, več jih je krivih,
nekaj zopet potlačenih. V še odprtih leži črviček zdaj
na dnu, zdaj na strani, v nekaterih na sredi, v drugih
pri vrhu tako, da morajo čebele celico podaljšati, da ne
pade ličinka vun. V mnogih celicah so po tri, štiri in
še več jajčkov, ki so nekateri že večji, drugi manjši,
nekaj jih je tanjših in bolj koničastih, zopet drugi so
veli in suhi. Ko se zalega izvali, so celice videti popolnoma
raztrgane ter so za poznejšo čebelno zalego nerabne.
45
2. Ti trotje so seveda manjši (§ 5.).
3. Če je panj res brezmatičen, poizkušajo čebele
celo iz te zalege izgojiti matico. V zastavljene matične
zibelke, ki so pa tudi nepravilne, polože zalego ter jo
zadelajo, a izleže se namesto matice nekoliko večji trot,
torej moški (§ 8.), ki ne more panju množiti.
XI. poglavje.
0 znamenjih dobrih in slabih panjev.
§63.
Znaki dobrega panju.
V panju so čebele, zalega, vosek in med (§ 23.,
11., 15., 19.). Med čebelami je matica najimenitnejša
(§ 6.) in je takorekoč duša panju. Čebel, zalege, voska
in medu pa je lahko veliko ali malo, in je to dobro
ali slabo. V teh rečeh torej obstoji dobrota panju, kar
vsak lahko uvidi in prizna. Po različnosti namenov pri
naših opravilih pa je tudi mera za dobroto panju različna.
Na kaj drugega gleda pri cenitvi panjev tisti, ki jih
kupuje ali prodaja; na kaj drugega zopet tisti, ki
izbira plemenjake za nadaljnje čebelarjenje, in zopet na
kaj drugega tisti, ki jih le trga.
§ 64.
Težava popisovanja dobrega panju neizkušenim.
Kdor nikoli ni videl čebelnih panjev znotraj, temu
ne bo pomagano, če se mu pravi: čebel in zalege mora
46
biti veliko število, ali toliko in toliko tisoč; zakaj on ne
bo vedel niti, kaj je veliko število, niti kolika je gruča
toliko tisoč čebel, ker jih ne more šteti. Dobroto matice
mu priporočati, ki je niti videti ne more, niti ne ve, ali
je katera v panju ali je ni, bi bilo taisto, kakor slepcu
o barvah govoriti. Prej bi že razumel kaj o množini
medu, ki se da stehtati ter, če odštejemo težo panju,
ceniti. A tudi v tem bi utegnila precej težka zalega, ki
je v panju, zmesti pravi račun.
§ 65.
Zunanja znamenja dobrega panju pri kupilu.
Če si hoče neizkušen ljubitelj čebel spomladi nabaviti
panjev, naj gleda, da mu dovoli čebelar panji po lastni
volji izbrati, ter naj pazi na sledeča znamenja:
Panj, iz katerega lete čebele lepega dne zjutraj
proti 8. ali 9. uri naravnost, hitro in močno vun in
noter ter se vračajo z obnožino obložene (§ 20.) domov,
je dober. Pri tem se pa ne daj premotiti s takozvanim
prašenjem, kajti to se godi, kadar mlade čebele prvič
z velikim šumom in v velikem številu pred panjem
križema semtertja po zraku letajo, da se prezračijo in
da poizkusijo prvi izlet, a črez malo časa zopet ponehajo.
§ 66.
Znamenja dobrega panju pred izletom.
1. Če prideš zjutraj pred izletom počasi pred panj,
ne da bi čebele kaj vznemiril ter da te ne zapazijo, in
47
najdeš pred žrelom kupček čebel, ki počivajo, a brenče,
je to tudi dobro znamenje. Lačne čebele se sicer tudi
tako pred žrelom nakopičijo, pa brez vsega glasu.
2. Približaj se panju bolj, poglej med žrelo, ne da
bi zadihal v čebele! Če je tam nekaj vrst čebel z zakrivljenimi
životki in na notri obrnjenimi glavami, in če zelo
hitro s krili pahljajo, da jih komaj razločiš, če lezejo
zopet druge prihuljeno k žrelu in se urno semintja vrte,
če čutiš vrhutega z roko nad žrelom izpuhtevati močno
gorkoto: potem ta panj ne more boljši biti, je zelo
živalen, zaležen in meden ter ima dobro matico. Take
panji dobiš pa le po dolgotrajni dobri paši in ugodnem
vremenu.
§ 67.
Znamenja dobrega panju zgodaj spomladi.
Če je še zgodaj spomladi, ko so še hladne noči
in ni še dobre paše, ne boš slišal, da bi čebele pred
žrelom brenčale, tudi ne videl, da krilijo; vse je tiho.
Takrat poglej na žrelo, ali ni nekoliko mokro in
kakor z rosnimi kapljicami poškropljeno. Tak panj ima
veliko živali, medu, zalege in dobro matico. Toda gorka
noč tudi pri močnem panju ne pokaže tega znamenja.
Če pa sede čebele že pri žrelu, so morebiti že polizale
to vlago, ker potrebujejo itak vode za zalego. V tem
slučaju pa moraš, kakor je bilo prej omenjeno, zopet z
roko nad žrelom poizkusiti, če kaj gorkote iz panjii
izpuhteva.
48
§68.
Znotranja znamenja dobrega panju.
Naposled odpri panj drugega za drugim. Po večkratnem
pregledovanju bo oko tudi manj izkušenega
poučilo, kateri panj ima največ voska, medu in čebel.
Vselej pa je bolje kupiti enega dobrega, ko tri, štiri ali
tudi pet slabih, čeravno je dražji. Za pleme zadostuje panj
srednje dobrote in cene, da ima le novo satje in dobro
matico. Dobri roji ali drugi mladi panji so najboljši za to.
§ 69.
Znamenje dobrega panju za pleme spomladi.
Če si hočeš izbrati plemenjak, mora imeti, če je
to spomladi, dobro matico, veliko čebel in zalege, novo
in čisto satovje in nekaj medu v zalogi. Zakaj dobra
matica zaleže, veliko zalege, in čebele delajo pri nji pogumneje;
upanje je najbolje. Veliko čebel nanosi veliko
medu, in nadejati se je dobrih rojev. Čim več zalege
je zastavljene, tem živalnejši bo panj v kratkem, kar je
tem boljše izpričevalo o dobroti matice. V mladem satju
vale čebele veliko rajši, ker se da laglje greti in obdelovati.
Zaloga medu pa jih reši vsega strahu pred
lakoto.
§ 70.
Znamenja dobrega panju poleti in jeseni.
Če kupuješ šele poleti ali jeseni, je gledati bolj na
delo, če je panj dokaj preskrbljen s satjem in medom,
49
zakaj paša poneha z gorkoto. Samo veliko čebel in zalege
ne bo dosti koristilo, temveč še škodovalo, ker primanjkuje
zaloge, brez katere panj ne more prezimiti.
Sicer si pa tudi maločebelni panj ne bo mogel pomagati
ter je blizu pogina. Toda iz težkega panju lahko skoraj
nezmotljivo sklepaš, da je v njem veliko čebel.
§ 7 1 .
Znamenja dobrega panju za trganje.
Kdor panji le za trganje kupuje, je itak umevno,
da gleda le na težo medu in voska. Na drugem mu
ni ležeče.
50
Drugi, praktični del,
kjer se poučuje,
kako je po zgornjih pravilih s čebelami ravnati.
I. poglavje.
0 spomladanskih opravilih.
§ 72.
Začeti hočemo s prvo pomladjo, to je z dnem,
ko denemo čebele iz njih zimskega stanovanja, in potem
skoz ves letni čas po vrsti omeniti in videti, kaj je
treba v vsakem času opraviti.
§73.
Prvi dan.
Dan, ko čebele po končanem mrazu prvič izlete,
mora biti lep, solnčen in topel, da se lahko očistijo in
srečno domov vrnejo. Izletavale bodo močno, nekaj zato
4*
51
ker niso celo zimo letale, nekaj, ker iznašajo mrtvice
in razgrizene pokrovce povžitega medu (§ 19.), prinašajo
vodo za zalego in imajo še več drugih opravil. Blata.
polne in težke čebele padajo na tla in ostanejo pri
hladnem vremenu otrple na tleh. Na panjevi bradi ležeče
mrtvice se pometejo, da se ni treba izletajočim in priletajočim
z njimi truditi ter da jih ne ovirajo. Končna
je treba posebno paziti, ali ni izgubil kak panj črez
zimo matice (§ 57.); to se prvi dan najlaglje spozna
(§ 60.). Po nekaterih dneh sede čebele že bolj pokojne
in plašne v panju.
§ 74.
Skrb za pitanje.
Nadalje je pregledati vse panji, ali imajo dovolj
medu, zakaj zdaj potrebujejo zaradi večje množine zalege
tudi več ko pozimi. Potrebnim moraš pomagati s pitanjem,
kar je čebelarju gotovo v prid in se mu bogato povrne.
To pitanje povzroči zgodnje in obilnejše roje in močne
panji za jesen. Kakšna zelena travica na vrtu in ta ali
ona prinesena obnožina še ni zadostno znamenje, da
bi čebele pomanjkanja ne trpele.
§ 75.
Pozor na ropnice.
Ker v tem času še ni nikake paše, iztikajo močnejše
čebele od panju do panjii, da bi naletele na kakega brezmatičnega
ali slabega, ki bi se ne mogel upirati njih
napadu, Takega se takoj lotijo in ga oropajo zaloge
52
medu; in tako gredo zaporedoma od tega na drugega
ier se težko še kdaj odvadijo ropati, če so se navadile.
Torej je treba to zlo pravočasno preprečiti.
§ 76.
Skrb za vodo.
Kjer ni vode v bližini, jo moramo postaviti čebelam
v kaki posodi nekaj korakov od čebelnjaka; najpripravnejše
zato je dva do tri črevlje dolgo in pol črevlja
široko korito ali žleb. Da pa čebele ne potonejo, deni
vanj mahu. Kadar se voda posuši, dolij zopet druge.
Čebele ljubijo tudi osoljeno vodo. Če ni mlake v bližini,
nalij jim take vode v posebno posodo.
§ 77.
Snaženje.
Na večer tistega dne, ko bodo čebele prvikrat
izletele, odpri panji, osnaži jih s pernatim omelom mrtvic
in druge nesnage, da prihraniš čebelam delo. Črez tri
ali štiri dni izrezi plesnivo ali sicer ponesnaženo satje.
Postrži čisto iz vseh kotov in špranj vešče, njih črve
in jajčka, zapredke in mel ter odstrani vse to daleč
proč, da ne pride zopet kaj nazaj v panj.
Če se ne zgodi to zgodaj, se zalega vešč razširi
in poskrije, razje vosek in čebelno zalego in naposled
prežene celo čebele iz panju.
53
§ 78.
Skrb za gorkoto.
Spomladi so še hladne noči, zato je prav dobro
zvečer panji s plahtami in s čim drugim odeti, ali pa
zapreti čebelnjak s sprednjimi vrati, če jih ima, da se
čebele v panju razprostro in lahko več zalege zasedejo
in negujejo. Umevno je to zlasti pri takih panjih, ki
imajo malo živali; zakaj sicer se stisnejo čebele, da se
bolje grejejo, med satovjem v gosto gručo in se prično
šele v gorkih poletnih dneh množiti. Mrve, listja in
drugega ne vzemi za odejo, ker so skrita v njem jajčeca
vešč, ki napravijo, kadar se izležejo, veliko škode (§ 77.).
§79.
Pomoč slabemu panju.
Slab panj spoznaš, ali če pregledaš njegovo
notranjost, ali če paziš na letenje: če izletava malo
čebel in ne s pogumom in se vračajo ali prazne, ali
z majhno obnožino domov. Če ne bi dal takemu panja
pomoči, bi se pogubile polagoma še tiste čebele, ki so
v panju, ker bi obupale, in panj bi bil izgubljen. Dodati
mu moraš torej čebel iz kakega močnega panju, kakor
je popisano pozneje v § 141.
54
II. poglavje.
0 pitanju čebel.
§80.
Prigovor pitanju.
Eno izmed prvih spomladanskih opravil je lačne
čebele pitati (§ 74.), a večina čebelarjev noče tega uvideti.
Skopuh pravi: Kakšno korist bom imel potem od čebel,
če bi hotel izpodrezani med zopet čebelam klasti? Drugi
se boje, da bi s pitanjem privabili roparice. Nekateri
menijo, da postanejo čebele po pitanju lene za nabiranje.
Zopet drugi se izgovarjajo celo s tem, da se čebele
vsled tega usmradijo in zapadejo gnilobi. Tako pripravi
skopost ali nevednost čebelarje ob mnogo panjev, da
obžalujejo potem nesrečo, ki so si jo sami nakopali.
§ 81.
Dokaz o potrebi pitanja.
Ali mar misli čebelar, da je potem med izgubljen?
Čebele ne použijejo nikdar več, kakor potrebujejo,
drugo shranijo; povrnile bodo desetkratno. Ali pa je
morebiti bolje, če ne morejo sestradane čebele čebelarju
nikakega medu več nanašati? Poizkus to stvar lahko
55
odloči. Izberi spomladi dva enako slaba panju; enega
pitaj, drugega ne! Jesen bo pokazala, kateri izmed nju
bo donesel več koristi, in ali ni bil pokladeni živež
bogato povrnjen. Če ne kladeš o pravem času, če namažeš
pri pitanju panj znotraj in zunaj z medom, če
se da slabiču več medu, kakor ga more shraniti, ali se
mu ga postavi v kak kot, da ga čebele ne morejo
obsesti: potem boš seveda privabil roparice.
Čebelar naj se nikar ne boji, da postanejo čebele
vsled pitanja lene, temveč naj sklepa lenobo čebel iz
kakovosti družine. Čebele delajo vedno pridno, če je
panj še tako poln, samo da imajo še kaj prostora. Kar
ne použijejo, shranijo za prihodno potrebo ali za našo
korist. One ne užijejo nikdar več, nego zahteva potreba,
naj imajo v panju veliko ali malo; žive veliko bolj varčno
kot ljudje. Če nastane gniloba vsled pitanja, ni vzrok
temu pitanje samoobsebi, temveč slaba klaja, kar se bo takoj
pojasnilo.
§ 82.
Klaja.
Najboljša klaja je naš lastni pravi med; pri tujem
medu nismo nikoli gotovr, da je čist. Lahko mu je primešana
zalega ali kaj enako škodljivega, ali je vzet celo
iz usmrajenih panjev, pa ga moramo še drago plačati.
Zato ga moramo hraniti v zalogi vedno toliko, kolikor
bi ga lahko porabili v najslabši letini; saj se ne pokvari,
če je le dobro shranjen; v izgubo nam tudi ne gre,
saj ga lahko drugikrat prodamo. Nekateri kladejo v sili
v vodi raztopljen sladkor, sirup, vodo kuhanih sladkih
hrušek, i. dr.
56
§ 83.
Čisti med ali v satju?
Sicer je vse eno, ali kladeš čisti med, ali v satju,
vendar uporabljaj jeseni in zlasti pozimi rajši med v
satju, da ga v sili po potrebi odvzemajo. Čisti med pa
morajo vsrkati in ga znositi v celice, pri čemer se ga
precej raznese; tudi onesnažijo celice, ker se ne morejo
zunaj otrebiti. Tudi se ga preveč naužijejo. Za lakoto
je med v satovju tudi boljši, za pospeševanje zaleganja
pa je oboji med enako dober.
§ 84.

Kako se klade.
Medeno satje, po potrebi večje ali manjše, postaviš
čebelam na deščici a med dva loka b, b iz šibic,
kakor kaže L podoba na VI. tabli, in sicer tako, da
pride prejšnji zgornji del zopet zgoraj, to pa zavoljo
poševne lege celic (§ 15.). Če je mraz in je panj malo
živalen, postaviš sat blizu čebel, tikoma njih satja, ker
bi sicer poleg medu lakote pomrle, kajti v mrzlem vremenu
ne zapuste rade svojega satja. Močno lj
_________________
Do kje sega kranjska cebela,
kdo si upa odgovoriti?

 Odgovori s citatom  
Prispevek Sob Okt 30, 2010 9:16 am 
 Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran
  Pokaži sporočila:      
Objavi novo temo   Odgovori na to temo

Forum Jump:
 
Stran 1 od 1

Last Thread | Next Thread  >

Forum Rules:
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu

 

Powered by phpBB: © 2001,2002 phpBB Group