POZDRAVLJENI!

Prosimo, če poskusite uporabljati nov forum na lokaciji www.slovenski-cebelarji.com/forum30/

Tisti, ki imate uporabniška imena z "čžš" bodo mogoč imeli težave in bomo uredili sproti.
Oglejte si http://www.slovenski-cebelarji.com/forum30/viewtopic.php?f=55&t=5181

 

 

 

 
 

Slovenski Čebelarji Seznam forumov -> Čebelarska zgodovina in etnologija

GLAVAR Peter Pavel 2

  Avtor    Thread Objavi novo temo   Odgovori na to temo
cebelaroji



Pridružen/-a: Pon Mar 2010 13:54
Prispevkov: 316
Kraj: Ljubljana
GLAVAR Peter Pavel 2

in naposled ugane, da kaj hujšega mu komendator pač ne more storiti, kakor če ga umori; Bog ve koliko pa to njegovo ubogo življenje tudi ni vredno. Vmes se mu pak vendar tudi oglasi upanje, češ, mogoče je pa tudi, da ga ne umori, saj je vendar njegov oče! Morebiti je dobrega srca in bo celo še neizrečeno vesel, videti svojega sina, o katerem dosle še vedel ni, je li še živ, ali ne. Ko se mu nekoliko umiri kri, sklene vrniti se, naj se zgodi ž njim, kar koli hoče. Poznal bo vsaj očeta svojega. Da bi Bog vse obrnil na najboljšo plat, poklekne ter ga prosi pomoči; potem vstane in se vrne proti palači. A noge se mu vendar le šibe. V nekaterih trenutkih je predirjal to pot, katere sedaj nikdar ni hotelo biti konec. Naposled pak dospe čez kake pol ure vendar do palače. Zopet gre trkat na Bernardova vrata, a bila so zaprta in razven preklicane straže, ki mu je napravila že poprej toliko strahu, ni bilo niti žive duše na spregled. Nepopisno truden in lačen, da bi skoraj od gladu poginil, — saj ni imel že tri dni grižljaja med zobmi — sede na kamenito klop pred Bernardova vrata. Stati že več ni mogel; pozneje je večkrat pravil svojim prijateljem, da takrat je izkusil oni čut, ko človek V ne- 410 I. Vrhovec: Peter Pavel Glavar. svesti pozabi vse. K sreči pripelja pot Bernarda semkaj, ki sam ni vedel, čemu naj se bolj čudi, ali da vidi Glavarja sedaj tu, ali da je ubogi človek skoraj brez zavesti. „Za Boga svetega, kaj pak Vam je vendar?" pravi mu, „in kje ste bili v tem? Sel sem Vas oglašat, pa ko sem prišel po Vas — izginili ste, kakor bi Vas z metlo pomete]. Gospodu komendatorju sem napravil že malo skomino o Vas, a ko sem Vas prišel iskat, — saj sem dejal, kakor bi Vas bil z metlo pomete!. In pa še to! Gospod komendator so se nad menoj znašali, da je bilo groza, ker Vas nisem mogel dovesti. Na vse strani sem razposlal sluge, naj Vas poiščejo, a mrcin še ni nobenega nazaj. — Sicer pa, da ste le Vi tukaj. Ne morem Vam povedati, kako sem vesel." Toda Glavarju je bilo še kaj druzega na mislih, kakor Bernardova zadrega. „Vode, kozarec vode!" vzdihne, da ga Bernard komaj čuje. — Kolikor so ga hotele noge hitro nesti, stekel je Bernard strani, a nekoliko-krat se je spotoma vendar ozrl, če mu tujec morebiti ne namerava zopet odteči ter ga drugič spraviti v zadrego. V kratkem se vrne s steklenico žlahtnega vina, katero Glavar popije v malo duških. Vino mu je delo jako dobro. „ Sedaj pa me vedite h gospodu komendatorju!8 pravi Bernardu, in gre ž njim po dolgih mostovžih in širocih stopnicah velikanske palače. Pred visokimi vrati obstojita naposled. Toliko krasote, toliko bogastva, tako prostornih soban, okrašenih z marmorjem, slikarijami in dragocenimi tapetami Peter ni še videl. Skoraj stopati se ni upal mimo teh dragocenostij in jedenkrat in drugikrat ga je moral Bernard podrezati, naj gre le dalje. Do tretjih vrat dospevšima njima zdajci stopi krepak, črno oblečen gospod nasproti. Bel redovniški križ se mu sveti na prsih. Sedaj še le je obžaloval Glavar iz dna srca predrznost svojo, toda, ker ni vedel storiti druzega, potegne list komendskega župnika iz žepa, poklekne pred komendatorja ter mu ga pomoli: „Tu je pismo in usoda moja!" Več ni mogel govoriti, strah in jok mu zadušita besede na jeziku. Komendator razgrne pismo, prebere nekoliko vrstic in pogleda mladega, pred njim klečečega moža. A predno še prečita list, skloni se h Glavarju, poda mu tresočo roko ter mu reče: „Surge, mi fili! — Vstani, sin moj!" Vzdigne ga in iskreno poljubi na čelo. Sedaj še le prečita list do konca, prime Glavarja za roko in vede s seboj v svoj kabinet, kjer mu reče sesti, kar je bilo Glavarju pač več kakor treba. Bernardu pomignivši, da ga tu več ni treba, pravi Glavarju po italijanski: „Sin moj, sam Bog ve, da nisem jaz kriv tvojega dosedanjega uboštva. I. Vrhovec: Peter Pavel Glavar. 411 Še le danes sem zvedel po Bernardu, da si na sveti. Tvoja mati mi niti zinila ni, da te bo kdaj povila. Na jedno stran sicer obtežen, sem na drugo popolnoma nedolžen. Gotovo se ti nečem kazati neusmiljenega, odurnega očeta, toda ta najina skrivnost ne sme na dan. Zarad mojega stanu, zarad moje veljave mora ostati to skrito, vsaj dokler ne umrem. Ce bi kdo pozvedoval, reci, da si sorodnik kacega kava-lirja iz Ljubljane na Kranjskem; roditelji njegovi so te poslali k meni, da se priučiš italijanščini in francoščini. Tudi jaz bom tako govoril. Seveda, če mi bodo moji to tudi verjeli," dostavi komendator smehljaje, „tega tudi jaz ne verjamem, krr si mi le preveč podoben. Sicer pak je s tem varovana dostojnost, in to je dovolj. Mi redovniki, ki poznamo človeške slabosti jako dobro, zakrivamo tuje in svoje radi s plaščem krščanske ljubezni. Bernardu sem ukazal strogo molčečost. Bati se ti torej ni nikogar, toda — kako si bled, kaj ti je? Ali si bolan ?" „Ze tri dni nisem imel gorke žlice v ustih," odgovori Glavar. „Danes zjutraj sem použil poslednji kosec prepečenca." Sedaj še le je videl oče revo sina svojega. Gorke solze se mu udero po lici, in hlastno, da se je hotela vrvica odtrgati, potegne za zvonec, naj Bernard urno, urno prinese jedil. Prigovarjati Glavarju pač ni bilo treba. Ne meneč se za komen-datorja, plane na jedi s tako slastjo, da mu je moral oče svetovati, naj se ne prehiti, in naj rajši še nekoliko časa lakoto trpi, ker je njegov želodec preslab. Le piti mu dovoli, kolikor mu poželi srce. Po končanem obedu je moral Glavar pripovedovati vse, kar je doživel. Opisoval je ko-mendatorju svoje pastirjevanje, kako si je želel priti v šole, kako jo je popihal iz Ljubljane, kako je bil v Gradci sprejet in kako ga je spremljala sreča ves čas do komendatorjevega praga. Marsikaterikrat je vzdihnil Testaferata iz dna srca, ker je bil glede sinovih bridkih izkušenj popolnoma nedolžen. „Z obleko si vsaj dobro preskrbljen!" vpraša ga čez nekoliko časa. Z ramami zmajevaje se ozre Glavar po obnošenih cunjah, češ, to je najboljše in vse, kar imam. Pač je imel še nekaj druge obleke, a le-to je pustil na ladji, ker ga je bilo sram vzeti jo seboj. Bila je še slabša. „Sedaj pak idi spat!" pravi Testaferata Glavarju, „ker treba ti je zelo. Jutri se pomeniva dalje. Le sladko spavaj," reče mu, ter namigne Bernardu, naj mu odkaže spalnico, kjer je bilo že vse zanj pripravljeno. „Ali Vam nisem dejal!" pravi zgovorni Bernard, „kako prijazen in dober gospod so naš komendator," in postavi pred Glavarja srebern dvorogljat svečnik. „Lehko noč! Pa mirno počivajte!" 412 I. Vrhovec: Peter Pavel Glavar. Kako gorko je stisnil Glavar prijaznemu Bernardu roko! Pal je potem na kolena in se iskreno zahvalil Bogu, da se je njegova usoda zasukala na tako lepo stran. Legel je, sanjal sladke sanje ter spal dolgih šestnajst ur. Solnce je šlo že na poludne, ko se prvikrat prebudi na Malti. Kdaj bi bil mislil, da bo tako dolgo spal! Ves prestrašen skoči kvišku, da bi se oblekel, a njegove obleke ni bilo videti nikjer:" namesto nje pak je ležala pred njim vsa nova obleka, kakeršna se je spodobila kleriku in kavalirju tedanjega časa. Med Glavarjevim spanjem je izgotovil krojač črno svileno obleko in kakor sneg belo perilo. On in njegovi pomagači pač niso zatisnili vso noč očesa. Ko se Glavar obleče, bil mu je že tudi Bernard takoj za petami, poročajoč mu, da ga pričakuje komendator ter želi govoriti ž njim. Brzo odide Glavar k očetu, čakajočemu ga že nestrpno na bogati, damastni sofi. Ginen mu poljubi Glavar zarad tolike skrbljivosti roko ter se mu hoče zahvaljevati, toda Testaferata, oveseljen, da je Glavarja tako poživilo spanje, prestreže mu besede, želi mu dober dan, in mu reče: „Sedi, Peter! Kar si mi včeraj pravil o svojem življenji, ponovil sem si minulo noč. Izkazal si se vrednega sina. Človek, ki nima zaupanja v samega sebe, ne velja nič. Lastna jakost, lastni pogum, morejo človeka povzdigniti iz najhujših zadreg. Vesel in srečen se ozira človek na sicer trnov pot za seboj, na vspeh svojega duha, na samega sebe! — Kaj si bil kdaj? — Nič! Pastir bi bil moral ostati vse svoje žive dni. Toda tvoja duša, tvoja vnetost do znanja ti je dala pogum, potrpežljivost, vztrajnost, in dospel si, sam po sebi, daleč dovolj." „Ugaja mi," nadaljuje Testaferata po kratkem molku, „da si se odločil za duhovski stan. Jaz sam ne vem, kako bi dejal, ali sem popolnoma duhovnik, ali nisem. Dostikrat se čutim v tem stanu silno srečnega, časih pak zelo nesrečnega, sin moj! Pomisli torej dobro, kaj nameravaš! Ako pak ostaneš pri tem, meni je tudi prav, ker v tem stanu ti morem najlože dalje pomagati. — Glede dovoljenja ti ni treba čisto nič skrbi. V Rimu nam ne odreko radi kake prošnje. Jedno leto pak ostani vsekako pri meni. Priuči se našega jezika in naših običajev in zatem bodeva že še nadalje govorila o tem, za kar si se odločil. Se nekaj! Žepne ure neki nimaš. Na jo, vzemi jo ter jo nosi v spomin na očeta, ki napne vse svoje moči, da pozabi sin njegov dosedanje bridkosti." (Dalje prihodnjič.) I. Vrhovec: Peter Pavel Glavar. 541 ,,Tudi meni se je dostikrat zdelo, da se to ni moglo zgoditi naravnim potom, ampak da je tista ženska mu to napravila, Bog ve s čim." ,,V srednjem veku bi jo bili sežgali kakor copernico." ,,Oj, take ženske bi tudi zdaj zaslužile, da bi se sežigale na grmadi," meni gospa, Pepita; ,,in ž njimi taki možje." — V tem, ko je Pepita pripovedovala o svoji nesreči in svojem trpljenji, pomikal se je voz jednakomerno dalje in že se je prikazala za drevjem skrilnata streha kolodvorskega poslopja. ,,Kam ste zdaj namenjeni?" vprašam, ko izstopiva na kolodvoru. ,,Uganite! Pa saj ne boste! V Ameriko!" ,,Pa ne naravnost," odvrnem in se smejem. ,,"Vi mislite, da se šalim. Danes res še ne poj dem. Ali pripravljeno imam vse in v malo tednih bodem plavala po morji v novi svet. Tam imam prijateljico, ki me vabi, da pridem in mi je preskrbela že dobro službo v velikanski fabriki za perilo. Sina vzamem s seboj. V Evropi pustiva staro svoje ime, vse žalostne spomine in začneva na novo živeti v Ameriki. Jaz že težko pričakujem dneva, da odidem. Kadar se bode Vam Evropa tako zamerila, kakor meni, pridite za menoj !" ,,Zameri se življenje človeku tu in tam, a miru in za dovolj nosti ne najdemo ni v starem, ni v novem svetu. Za Evropo pa vsaj znam, pri čem sem, amerikanskih na pol Indijancev bi se moral še le privaditi, za kar sem prestar. Srečno potujte!" Ločila sva se in se peljala vsak na svojo stran, jaz proti Ljubljani, Pepita v Gradec. Ali je šla, in kedaj je šla preko morja, ne vem. Slavni Slovenci. ii. Peter Pavel Glavar. Spisal Ivan Vrhovec. (Dalje.) II. ako pripoveduje Stratil! Res, z gorečim navdušenjem in ljubezni polnim občudovanjem je opisal Glavarjevo življenje, ki je zanimivo, kakor bi se bila usoda ravnala po kakem načrtu, napisanem od izurjenega romanopisca. Ubog slovenski najdenček, ki ni poznal ni matere ni očeta, postal je imovit graščak, jeden največjih dobrotnikov trpečih svojih bratov in uzor 542 I. Vrhovec: Peter Pavel Glavar. slovenskega rojaka. In ne dosti menj čudno se je snulo Jarneju Basaju življenje. Kmetskega očeta sin je dospel do generalskega dostojanstva. Ko sem iskal virov, tikajočih se Glavarjevega življenja, posrečilo se mi je dobiti v roko tudi pisma, ki jih je Testaferata dopisaval Glavarju. Izročil mi jih je sedanji Glavarjev beneficijat, č. g. Jožef Lom-berger, za kar mu izrekam tu najpresrčnejšo zahvalo svojo. Ta korespondenca, ki obseza več sto v italijanščini pisanih listov, pričenja se z letom 1744., ko se je bil povrnil namreč Glavar z Laškega na Kranjsko v Komendo. Testaferata je bil laški baron in vitez malteški, porojen 10. oktobra 1678. leta na Malti.*) Eed malteških vitezov, najbogatejši morebiti med vsemi redovi, imel je obilo posestev po vseh evropskih deželah, jedno tudi na Kranjskem v Komendi pri Kamniku. Užitek te komende se je oddal baronu Testaferati 1. 1698. Ko so ga leta 1704. posvetili duhovnikom, prišel je na Kranjsko, kjer je ostal skoraj trideset let.**) Papeževa milost ga je odlikovala z dostojanstvom prelatov ter ga poklicala s Kranjskega na Laško, kjer je služboval najprej v Kaveni, potem v Tifernu, Nurziji in Askoliju. Odhajajoč s Kranjskega je oddal v komendo v najem nekemu Simonu Cebulu (,,Zebull"), pozneje pak, bodi si, da se ni oglasil noben najemnik, bodi si, da so najemniki preveč oškodovali komendo, dal jo je oskrbovati nekemu duhovniku Jarneju Bitencu, ki pak je tako nemarno gospodaril, da je spravil Testa-ferato v hudo jezo. Bačuni so postajali vedno bolj zmedeni, naposled mu jih celo še več pošiljal ni. Poslednje leto je poslal iz komende, ki je v najemu prinašala petnajststo goldinarjev, samo petsto goldinarjev. Vsled tega je sklenil Testaferata ozreti se po kakem drugem najemniku ter pisal v ti stvari komendskemu župniku Roglju. Vršilo se je to baš oni čas, ko je prišel Glavar iz Gradca po končanih teologičnih študijah nazaj na Kranjsko ter ugibal, kaj početi. Sicer v pismih to ni omenjeno, a vse kaže na to, da je Rogelj, stari župnik, svetoval Glavarju, naj gre na Laško poskusit svojo srečo, morebiti bode dobil komendo v najem ali vsaj v oskrbovanje. To bi bila zanj zlata žila. *) Biografijo njegovo je spisal Glavar sam. Nahaja se v komendskem arhivu v knjigi: Litterae fundationales beneficii curati Glovariani. **) V naslednjih citatih našel bode pazljivi čitatelj marsikatero hibo, kar se tiče pisave in jezika, ki naj jo pripisuje Testaferati, kajti citate sem prepisal iz originala z vsemi slovniškimi pomotami. Ascoli 26. Novembre 1744......che la mia ultima partenza da Cod» mia Commenda sequi.....al 10. di Aprile deli anno 1734. Ascoli 29. Agosto 1748.....29 anni, che amministrai mia Commenda. Ascoli 5. Settembre 1748.....per lo spezio di 29 anni, che io mi trat- tenui in codeste parti (scil. in Commenda). I. Vrhovec: Peter Pavel Glavar. 543 Glavar, ki takrat ni imel še niti jednega duhovnega blagoslova, ni se pomišljal dolgo ter se napotil proti Laškemu. Če se je s Testafe-rato morebiti pismeno pogajal, ne vemo, a skoraj bode tako, kajti potoval je preko Senja, ki pač ne leži na poti na spodnje Laško. Navadna pot je bila takrat kakor sedaj preko Trsta in Benedek. Tu v Senji je dobil takoj službo; poučeval je otroke nekega bogatega „com-missario" Zandonattija. V ti hiši pak je bil Testaferata jako dobro poznan in celo dober prijatelj Zandonattijevega očeta.*) Ako pomislimo še, da se Testaferata, živeč skoraj dolzih trideset let na Kranjskem, vendar ni priučil niti nemščini niti slovenščini, jasno je pač, da je ravno on svetoval Glavarju iti preko Senja; kajti, če se je hotel Glavar ž njim razgovarjati, kazalo mu je priučiti se italijanščini. A klical ga sam ni k sebi, kar v nekem pismu odločno zatrjuje.**) Glavar se je podal k njemu iz svojega nagiba in na svoje troške. Razven komende ga je gnal še drug uzrok na Laško. Pričakoval je, da mu bode visoki in gotovo vplivni komendator pripomogel do tega, da ga posvete duhovnikom, kar pak nezakonskemu otroku kanonično pravo ne dopušča. Le papeževo dovoljenje bi moglo odstraniti to oviro. Duhovenstvo pak je bila njegova najvročejša želja. Kako ga je Testaferata sprejel, ne vemo; pač pa vemo, da je prišel Glavar k njemu v Askoli, kjer je takrat služboval (kajti na Malti Glavar ni bil nikoli) ves raztrgan in bos; oblekel ga je Testaferata od nog do glave;***) toda tako po očetovsko, kakor nam Stratil pripoveduje, težko, da ga je sprejel. In tudi tako kneževsko Glavar pri Testaferati ni živel, kakor nam zatrjuje Stratil. V denarnih *) Ascoli 5. Settembre 1748. V tem pismu svetuje Testaferata, naj se Glavar v neki važni stvari obrne do Zandonatija, ki mu bo gotovo storil željeno uslugo.....ma quello almeno avra qualcbe riflesso se non per Lei, almen per me, essendo io stato amico del dilui (Zandonatti) padre. **) Ascoli 15. Giugno 1745. Al che rispondo, che per le spese, del suo venire qui, fatte due anni sono, io non ho tenuto, per che non le dissi di fare questo viaggio . . . e per quelle accorse del suo andare da qui sino alla Commenda, quelle che sono state puramente neccessarie, e non gia a capriccio, e ben giusto che io gliele boni-fichi, essendo stato mandato da me. . V. S. mi pare, che sia insaziabile ***) Ascoli 26. Agosto 1745. ... e si ancora perche lo scorgo intieramente contento di quanto bene sinora io gli ho fatto, che se veramente mi fosse figlio. non gli avrei potuto fare di piu, mentre, come ben sa, io qui in Ascoli nel presentarsi innanzi di me lo vestii e rivestii, anche in abbondanza, e di abiti, e di biancherie . . . conforme Lei stesso me lo confesso. 544 I. Vrhovec; Peter Pavel Glavar, stvareh je bil gospod baron sila natančen mož in nikakor pri volji Glavarja rediti in z vsem potrebnim preskrbovati. Ker Glavar ob zraku ni mogel živeti, poskrbeti si je moral kake službe, naj si bode že katere koli. Toda tujec v Lahih ni smel pričakovati kake imenitne službe, zadovoliti seje moral s službo hišnika, „maestro di časa", v Testeferatovi hiši. Služil je samo za hrano in kakov mal dar v obleki, in še to službo mu je Testaferata dal le iz prijaznosti, kajti predno je prišel Glavar na Laško, opravljal jo je ob jednem njegov sluga, pozneje pa neki ka-pelan, Cipriano Antonini; in sicer oba brez kake doklade. (Pismo od 29. julija 1745.) Že ta slučaj kaže, kako malo zanesljiv je Stratilov spis in kako se dogodki v ustnem poročilu tekom kratkih let zasukavajo in olep-šavajo. Glavar pak je bil tudi s to ubogo službico zadovoljen, saj je vedel, da ne bo trajalo večno, kajti na Laško ni prišel, da bi tu hlapčeval; ampak da bi se mu izpolnile njegove najpresrčnejše želje, da bi mogel namreč peti sv. mašo; potem še le mu je hodila komenda na misel. Kar se tiče te stvari sta se s Testaferato kmalu sporazumela. Pogodila sta se, da poj de Glavar na Kranjsko, pregledat račune Bitenčeve ter da napiše Testaferati najnatančnejše poročilo o neskrbnem, morebiti celo nepoštenem poslovanji njegovem. Zato se je zavezal Testaferata povrniti Glavarju vse troške, ki jih bo imel na poti iz Askolija pa do Komende in mu dal pri odhodu 10 cekinov in 10 skudov, ker je Glavar dejal, da je toliko tudi porabil na poti doli na Laško. (Pismo od 24. XII. 1744.) O ti stvari sta se torej lehko pogodila. Teže pa je bilo Testaferati izpolniti Glavarju drugo željo. Pač se je obrnil Testaferata do škofa v Askoliju, toda le-ta ni hotel nič vedeti o posvečenji Glavarjevem. S tem pa je mislil Testaferata, da je že tudi storil dovolj; le še dober svet je dal Glavarju, naj se vrne v Senj in poskusi tam svojo srečo. (Pismo 24. sept. 1744.) Ondotni škof Benzoni je dober človek, morebiti mu bo ta storil, kar ni hotel storiti askolski škof. Glavar je ubogal ter odpotoval proti Senju. Na poti pa ga je prestregel tako grozen vihar, da mu mornarji niso bili več kos. Prepustiti so mu morali ladjo, naj jo zanese kamor koli. Namesto v Senj, prijadrala je v Reko, kjer pak je slučajno bival takrat senjski škof Benzoni. Glavar si je moral reči, da je imel večjo srečo, nego si je je sam želel. Prebil je sicer mnogo nevarnostij, a bil tudi tem bliže svojega smotra. Na kopno stopivši pak vendar ni bil še končal vsega trpljenja. Slučajno je razsajala takrat kuga in v reško luko došle ladje so morale prebiti kontumacijo 21 dnij. Reški lazaret je bil takrat že prenapolnjen L "Vrhovec : Peter Pavel Glavar. 545 in tako natlačen, da Glavarju celo postelje niso mogli preskrbeti. Spati je moral zavoljo tega na golih tleh in za zglavje mu je bil prag pri vratih. Celo govoriti ni smel z nikomer brez dovoljenja gosposkinega. (Pismo s 27. sept. 1744.) Popolnoma drugače pak je popisal Stratil grozo in trpljenje, katero je prebil Glavar na morji. Ustno poročilo, po katerem je Stratil, kakor zatrjuje sam, (glej predgovor Stratilovega spisa,) deloma sestavil Glavarjev životopis, presukalo je celo kraj in čas tega viharja. Toda temu se ni čuditi. Glavar je pripovedoval v krogu dobrih svojih prijateljev rad svoje dogodke in njegov dolgoletni oskrbnik, neki Wisiack, zapisoval jih je in pravil dalje, toda v ustih poznejših pripovedovalcev so se ti dogodki tako izpremenili, da jih skoraj ni spoznati. Testaferati je bilo sicer žal, da je dovolil Glavarju odpotovati v tako viharnem času, a tolaži ga s srečnim slučajem, da je našel v Keki škofa Benzonija. „Sam Bog", pisal mu je, „ki vse na bolje obrača, hotel je tako, da ste izstopili v Reki, kamor niste bili namenjeni, ampak v Senj ali Trst." (Pismo z 8. oktobra 1744.) Nepopisljivo je bilo Glavarjevo veselje, ko mu je podelil škof Benzoni male bogoslove, vendar je pak še dvojil, če mu bode hotel podeliti tudi višje, ker manjkalo mu je do potrebne starosti še osem mesecev. Ovir je torej bilo na vseh koncih in krajih dovolj. Ker se ni drznil moledovati škofa Benzonija tudi za to dispenzo, prosil je Te-staferato, naj mu jo on preskrbi pri papeži. Testaferata je pisal takoj svojemu agentu v Rim, nekemu Marchesiju, ki je pozneje Glavarju jako pridno dopisoval, naj stori potrebne korake. (Pismo s 24. sept. 1744.) — Mar-chesi je storil tako, toda predno je bila došla papeževa dispenza, pisal je Glavar ves srečen, da je že postal mašnik in da mu je Benzoni spregledal tudi onih osem mesecev. Prvo sveto mašo je pel na Tersatu ter jo namenil v prid Testaferati. (Pismo z 8. oktobra 1744.) Kdo pa je odstranil zapreke, tikajoče se nezakonskega rodii Glavarjevega? Čudno, da ni zaslediti o tem niti najmanjše besedice. Kdo mu je preskrbel potrebno dispenzo? Ce mu jo je preskrbel Testaferata, čudimo se, da mu je ni očital; saj mu je pozneje očital celo one nepotrebne troške, ki si jih je napravil naročivši Marchesiju, naj preskrbi za Glavarja dispenzo zavoljo mladoletnosti. Ti troški gotovo niso bili veliki, in vendar mu jih je pozneje očital. (Pismo z 8. julija 1745.) Baron Testaferata je imel neplemenito navado Glavarju po desetkrat ali še večkrat očitati vse, kar mu je storil dobrega. V dokaz naše trditve navajamo le sledeče slučaje: „Bodite vendar s tem zadovoljni", piše mu, „kar sem Yam storil dobrega, kakor bi bili res sin moj; jaz Vam nisem 3b 516 I. "Vrhovec: Peter Pavel Glavar. mogel več storiti. Saj veste, da sem Vas tu v Askoliju, ko ste se mi predstavili, oblekel od nog do glave, z obleko in perilom v obili meri". — Potem: „Prejeli ste od mene toliko dobrot, da lehko rečem, da sem Vas prav iz cap in blata izvlekel."*) Potem: „Na ta način in v ti obliki se ne ravna s svojim gospodom in višjim, ki sem Vas napravil za takega, kakor sem sam (t. j. za komendatorj a; sicer pak je bil Glavar le najemnik komende). Premisliti bi morali stanje, v katerem ste se nahajali, ko ste se mi predstavili v Askoliju. Oblekel sem Vas od nog do glave, ko ste prišli nag in razcapan in grozna reva."**) Težko, da mu je preskrbel Testaferata dispenzo zavoljo nezakonskega rodu, sicer bi mu jo bil očital. Toda kdo mu jo je preskrbel, je neznano. Da je bil Glavar nezakonski otrok, vemo. V Senklavži v Ljubljani imajo ga v krstni knjigi zabeleženega tako-le: „2. majo a. 1721. baptizatus estPetrusPaulus Glovar, illegitimus filius Bartholomei Glovar et concubinae ejus" t. j. slovenski: „2. maja 1721. krščen je bil Peter Pavel Glovar, nezakonski otrok Jarneja Glovarja in njegove pri-ležnice." O tem torej ni dvojbe, ne ve pak se, kako se je tem oviram sam Glavar ognil pri posvečevanji. S tem pak je pobita tudi trditev, da se je Glavar tedaj drugače pisal, p. pr. Jeras ali pa Basaj in pobita je ona kombinacija Stratilova, da si je Glavar pridel še le po končanih teologičnih študijah to ime, češ, da ga je prevel iz: Testaferata, kar znači „železno glavo". Ne, od rojstva že se je pisal Glovar ali Glavar, kajti v pisavi celo on sam ni dosleden. Nadaljujmo pak njegov životopis. Dejali smo, da ga je škof Benzoni nepričakovano naglo posvetil mašnikom, toda celo ta kratki čas je bil predolg Testaferati, kateremu so v prvi vrsti le njegovi komenški dohodki rojili po glavi. Ko je bil Glavar še ves utopljen v dosego svojega namena, svetoval mu je Testaferata, naj gre na Kranjsko po opravkih, ki mu jih je v Askoliju naročil: naj gre pregledovat Bitenčeve račune. Toliko pak naj vsaj poskrbi, da dobi nižje blagoslove; višje mu podeli *) Ascoli 8. Agosto 1757. V. S. che a ricevuta da me tanti e poi tanti benefici e grazie, che le ho levato per cosi dire de stercore e dalli stracci, si prende tanto ardire di scrivermi in questo. **) Ascoli 4. Ottobre 1762. Non e certo modo, ne maniera da trattave in questa forma al vostro Pa-drone e Superiore che v' ho dato certamente 1' essere, qual son io. Dovete ben sov-venirvi lo stato in cui eravate, allora quando vi presentasti a miei piedi in Ascoli, ch' ebbi a rivestirvi da capo a piedi, essendo ivi venuto nudo e crudo e mise-rabile. I. Vrhovec : Peter Pavel Glavar. 547 že ljubljanski škof; ako pak bi mu jih ne hotel, vrne se v Reko k Ben-zonijo še vedno lehko (Pismo z 27. avgusta 1744). A Glavar ga ni poslušal, naj ga je Testaferata naganjal, kolikor je hotel, ampak ostal je, dokler ni postal mašnik; potem pak se je seveda podal takoj na pot na Kranjsko. Ako je bil Testaferata res Glavarjev oče, nosil bi se bil proti Glavarju resnično zelo neočetovski, zatrši v sebi vse nežnejše čute; več kakor Glavar in njegova sreča, bili so mu na mislih njegovi dohodki, in da Glavarju ni storil več dobrot, kakor za katere sta se pobotala, dokazuje naj naslednje pismo, katerega je poslal Testaferata za Glavarjem v Reko, takoj po njegovem odhodu iz Askolija: „Po Vašem odhodu iz tega mesta sem zvedel od sluge Ivana ter se sila zavzel, da ste se predrznih vzeti v priloženem izkazku navedeno perilo, katero imam za svojo osebo. Res je, da ste mi dejali v jutru pred svojim odhodom, da Vam je treba še nekaj perila. Pa če se dobro spominjate, odgovoril sem, da si le-to, česar Vam je še treba, daste lehko napraviti v Ljubljani ali Komendi. Res je, da sem dostavil, da je smete vzeti, kar ga Vam je potreba za pot. Toda nikakor mi ni bilo mari, da bi smeli iztegniti roke po mojem finem perilu, še menj pa po onem, ki je s čipkami obšito. Nisem Vam dovolil polastiti se dveh svilenih robcev za rabo pri nosljanji duhana, ko ste pač vedeli, da jih nimam odveč. In zato Vam zaukazujem in zapovedujem takoj vrniti mi vse moje perilo in ona dva robca, katera ste se predrznih vzeti in ki sta zazna-menovana v priloženem zaznamku .... in ne predrznite se v prihodnje več kaj takega .... ker žal Vam bo. Res bi si ne bil mislil, da mi utegnete kaj takega storiti, ko sem ravnal vendar z Vami tako ljubeznivo. V prihodnje se pazite, kajti vedel Vas bom povsod zgrabiti in kakor ste me spoznali dosedaj dobrotljivega in ljubeznivega Vam nasproti, ravno tako bom sicer strog. Zdi se mi, da ste naročilo svoje slabo pričeli in ne bi imel rad, da bi je slabše končali. In, ali menite da je moje fino perilo za Vašo rabo? Oj, Vi bedak in nespametnež, kakeršni ste bili. Zagotovljam Vas prav resno, da ste me zelo raz-kačili." (Pismo s 15. julija 1744.) Ravno tako malo ljubeznivo pisan je priloženi zaznamek : „Perilo vzeto po g. Petru Pavlu Glavarju na potovanji v Ger-manijo (to je Kranjsko), ki je mora brez ugovora nazaj poslati in je vročiti gosp. Bianchelliju v Ankoni. Tri čepice s špicami; 3 svilne nogavice, 6 robcev, 3 ponočne čepice, 6 zavratnikov, 5 finih srajc brez špic, NB. in tiste s špicami, ki ste si jih vzeli in ki niso zabeležene v Vašem tu puščenem zaznamku: 2 manšeti s svilenimi špicami in drugi 35* S4Š> Jos. Stritar: Pogovori. 2 brez špic; 2 svilena robca za rabo pri noslanju, NB. in vse drugo, kar ste vzeli brez izrecnega mojega dovoljenja." Testaferata je pisal Glavarju prav tako, kakor bi bil tat. Očetovske ljubezni je torej tu kaj malo zaslediti. (Dalje prihodnjič.) Pogovori. Piše Jos. Stritar. VIL olgo, četrt stoletja je že, kar sem po tedanjem dunajskem ,,glasiji" kode nekemu sošolcu rojaku, stare uradniške rodo-vine sinu, z mladostnim navdušenjem razlagal in poveličeval narodnostno idejo,, kot najmogočnejše gibalo in gonilo sedanjega veka. Tovariš moj — sedaj je za razmerno visokega uradnika tam doli nekje na italijanski meji — poslušal me je nekaj časa modro molče, a naposled vsklikne nekako nejevoljno: Napoleonova iznajdba, dober pripomoček za politične namere, dokler je za rabo! Cez deset, dvajset let ne bode živa duša več govorila o narodnostni tvoji ideji! — Mož se je motil v svoji hladni uradniški modrosti! Preteklo je deset, preteklo je dvajset in več let; ta in ona novost je nastopila in minila; ostala, krepko je živela narodnostna ideja. Da, zvršila je čudovite izpremembe, doprinesla je dela, katera smo gledali s strmečimi očmi! Krepko živi in mogočno jo vidimo še sedaj, in kdo ve, je li že dospela do svojega vrhunca! Tudi njen čas pride kedaj, gotovo; ko bode dosegla svoj namen, umaknila se bode tudi ona drugi, višji ideji; a sedaj, bodi nam po volji ali ne, gospoduje ona in nič se ne kaže, da bode skoraj konec njenega gospostva! Kam pa merijo, poreče se mi, te besede tvoje? Ali hočeš, kakor nekdaj svojemu dunajskemu tovarišu, ,,Zvonovim" bralcem razlagati in poveličevati narodnostno idejo? — Ne, tako preprost nisem; dobro mi je znano, kako živo narodno čutijo izobraženi krogi, v katere zahaja ta list; tudi ima pri njih ta ideja drugih, zgovornejših oznanjevalcev in prorokov dovolj, ko bi jih bilo potreba. Ali pa hočem morebiti zmernost in treznost oznanjati o splošni pijanosti in omotici? To sem bil nekdaj poskusil, ker se mi je zdelo potrebno, a rojaki moji me niso umeli, ali pa me niso hoteli umeti; nekateri pa so me celo hotoma krivo umeli in odgovor njihov — toda ,,mimo, mimo" ! — „Kaj hočeš I. Vrhovec: Peter Pavel Glavar. 599 Slavni Slovenci. ii. Peter Pavel Glavar. Spisal Ivan Vrhovec. (Dalje.) o novi maši je odšel glavar v Testaferatovem naročilu v Komendo. Dospel je tja zvečer. Slučajno pride kmalu za njim tudi Bitenc, odstavljeni oskrbnik v župnikovo sobo. Glavarja ugledavši se je prestrašil mož neizrečeno ter takoj ugenil, čemu je mladi človek tu. Glavar mu takoj ta večer ni hotel razodeti naročila svojega, pač pa je storil to drugi dan po obedu. Bitenc je bil ves potrt ter obljubil tekom treh dnij vse račune v red spraviti in res je delal noč in dan, izvzimši oni čas, ko je moral iti po svojih duhovskih opravkih. Ko je Glavar to poročil Testaferati, odgovoril mu jele-ta: „Ne verujte mu nič, ker take obljube je meni delal že tisočkrat in bodite kakor razdražen lev. Ne prizanašajte mu, ker ne zasluži ozira ali poštovanja. Neskončno je zlorabil mojo dobrotljivost in dolgo potrpežljivost. Neizrečeno me je razžalil in razkačil. Ako bi imel kaj pomisleka, ne bil bi me prisilil tako daleč, da sem moral Vas tja poslati s tolikimi stroški in nevarnostimi. Bodite tako dobri, pak se znosite zame nad njim ter mu pokažite velik razloček med menoj in med njim, ker ravnati je hotel z menoj, kakor bi bila vrstnika in si jednaka, ta hribovec, stvar, ki sem jo jaz povzdignil do koopeiature in oskrbovanja imetja svojega. Jedno celo leto mi ni niti pisal ter ne poročil, kaj se je v Komendi godilo; zato mu nisem več pisal po onem pismu, katero sem mu, kakor veste, pretrgano poslal nazaj zavoljo nespodobnih izrazov, s katerimi mi je pisal. Jaz nečem nič več o njem vedeti ter ga nočem delj trpeti v svoji Komendi. Ko Vam bo oddal račune, zapodite ga z zaničevanjem in sramoto, ker ni zaslužil dobrot, ki sem mu jih skazal." (Pismo 15. oktobra 1744.) Testaferata je bil sila razjarjen nanj ter izročil oskrbovanje začasno Glavarju, ki pak je vedel, da bode gotovo on sam Bitenčev definitivni naslednik. Testaferata je to tudi želel, toda previdni gospod je hotel Glavarja najprej poskusiti, če se mu sme tudi zaupati; zato mu je le naročil, naj pozve za kakega bogaboječega in sposobnega duhovnika, ki bi hotel prevzeti oskrbovanje in kaplanijo v Komendi, kajti pravico, župnika in kaplane nastavljati, imel je Testaferata. Kadar ga 600 I. Vrhovec: Peter Pavel Glavar. bo pa našel, naj mu ne pove tega takoj, ampak naj opiše Testaferati vse njegove lastnosti in sposobnosti. Znova pa mu zabičuje, da mora dati novi oskrbnik vso potrebno varnost, da bode dobro in vestno oskrboval (Pismo 15. oktobra 1744.) Da bi pak Glavarja vspodbudil k vestnemu in pridnemu pregledovanji Bitenčevih računov, dostavil je konec pisma svojega nekaj, s čimer je vedel, da bo zelo ustregel Glavarju. Pred mnogimi leti je namreč posodil Testaferata blagajnici cesarski 1650 gld., na katere je že skoraj popolnoma pozabil, ker ni dobival od njih niti obrestij. Ko sta ga Glavar in župnik Rogelj spomnila te svote, dejal je Testaferata, da bi bil morebiti pri volji ustanoviti beneficij še za tretjega duhovnika v Komendi. Glavar naj pozve, če bode ta svota zadostovala; obresti pak mu je podaril takoj (Pismo 15. oktobra 1744.) Iz tega je Glavar lehko posnel, da ga je odmenil Testaferata naslednikom Bitenčevim. Z vso mladeniško navdušenostjo se je oprijel svojega svetega poklica, pridigoval, izpovedoval in hodil v daljne kraje obhajat, kar je bilo onemoglemu in staremu župniku jako všeč, da ga Testaferati ni mogel dosti prehvaliti. Na to pak je le-ta odgovoril: „To je res vse lepo in dobro, toda jaz ga (n. Glavarja) nisem zato v Komendo poslal, ampak zato, da pregleda Bitenčeve račune." In ko je Glavar tožil ob obilih opravkih, odgovoril mu je ravno tako, ter mu svetoval, naj opusti vse drugo ter pregleduje le račune (Pismo 31. decembra 1744. in 28. januarija 1745.) Iz tega je pač dovolj razvidno, da je šel Glavar na Laško samo zavoljo opravkov ter mu morebiti še na mislih ni bilo, iti očeta iskat, vsaj dokazati se to ne da. Pregleduje Bitenčeve račune je Glavar spoznal, da bi bilo oskrbovanje Komende zanj zlata žila, ter sklenil ta posel dobiti. Toda bistra glavica je hotela, da bi mu nosilo oskrbovanje kolikor moči velik dobiček, seveda po pošteni poti. Ker se mu je zdelo, da mu misli Testaferata oddati Komendo, jel je župniku Roglju praviti, da ne bo ostal v Komendi, ampak da se bo vrnil na Laško kot „maestro di časa", na kar pak gotovo resno ni mislil. Saj vemo, kakšne dohodke je imel in kako hlapčevsko službico. Rogelj je to Testaferati poročil. Ves izne-naden je Testaferata prosil Roglja, naj za božjo voljo Glavarju prigovarja, da ostane v Komendi ter prevzame stalno oskrbovanje in kapla-nijo, kajti dal mu bode prednost pred vsakim drugim. (Tega ni bilo treba zatrjevati; to je Glavar že sam vedel.) Prigovarja naj mu, naj si izbije Italijo iz glave. Kaj li hoče v Italiji? V tem kratkem času, odkar opravlja obe službi, oskrbnikovo in kaplanovo, spoznal je pač, I, Vrhovec : Peter Pavel Glavar. 601 da je to bolje, kakor biti hišnik v Askoliju. Na kako faro na Laškem mu ni treba misliti, zato imajo domačinov dovolj. Kaj pak le še na kako opatijo! Za Boga! teh plemiči iz poznanih hiš ne dobe, kaj še li on, Glavar, ki je ves nepoznan in „persona ordinaria!" Celo Testa-ferata, ki je služil papežu že toliko let in ki je bil iz poznane rodo-vine, ni dosegel ničesa. Glavar naj le ostane v Komendi. Ce bi bili opravki zanj le preobili, pripravljen je celo dati mu substituta. Neki Wolka (Bolha? Volkar?) in neki Boštjan Kern bi pač rada vzela Komendo v oskrbovanje, a ne smatra sposobnim niti jednega niti druzega, pač pa zaupa popolnoma Glavarju. Rogelj naj torej nikar ne zamudi Glavarju prigovarjati (Pismo 31. decembra 1744.) Toda Glavar se ni dal pregovoriti, ali bolje rečeno, hotel je porabiti ugodno priliko ter Testaferato prisiliti, da bi mu izročil oskrbovanje pod najugodnejšimi pogoji. Zato je na videz iskal ljudij, ki bi hoteli Komendo oskrbovati, ter jih potem Testaferati priporočil, ob jednem pa tudi njihov značaj popisal, kakor mu je naročil Testaferata. A k nesreči je naletel vselej na take ljudi, o katerih je vedel, da Testaferati ne bodo po godu. Najprej je nasvetoval Boštjana Kerna, na kar pak je Testaferata odgovoril, da ima ta mož mnogo napak, zlasti to, da rad pije, kar je neki v Germaniji (to se pravi na Kranjskem) celo preveč navada (Pismo 11. marca 1745.) O neki priliki se je pak moral Glavar vendar zagovoriti ter preveč povedati, kajti Testaferata mu je dejal: „Jaz vem, da ste jedenkrat želeli dobiti oskrbovanje in kaplanijo, a sedaj, ko Vam oboje ponujam, ne marate zanjo," (pismo 8. aprila 1745.) za kar pak se je Glavar malo zmenil, ter dejal, da poj de ali v Gradec ali na Dunaj svoje študije dopolnit ali pak bo prišel na Laško kot „maestro di časa," o čemer je že prej nekaterikrat govoril (Pismo 24. decembra 1744.) To vedno obotavljanje je napravilo Testaferato tako hudomušnega, da mu je dejal: „Vi delate račun brez mene." Jaz Vam ne bom dovolil vstopa v svojo hišo, ker se branite mojega kruha (Pismo 27. majnika 1745.) Tudi je Testaferata spoznal Glavarja, da ga namreč ni misel žrtvovati se morebiti zanj, ampak da gleda na to, da se najprej sam okoristi, kar je pač lehko umljivo. Da bi ga storil nekoliko voljnejšega, opomnil ga je onih 1650 gld , ki jih je posodil cesarski blagajnici. Ako Glavar obljubi, da bo ostal v Komendi, pripravljen je podariti mu jih v ustanovo beneficija v Komendi (Glej str. 600.) Glavar si je to samo zapomnil, a obljubiti ni maral še, ker je vedel, da bo Testaferato mogel še huje pritisniti. Dejal si je lehko, da je zopet nekaj dosegel, a doseči je hotel več. 602 I. Vrhovec: Peter Pavel Glavar. Sicer pak brez zaprek v Komendi ne bi bil mogel ostati, ko bi bil tudi hotel. Arhidijakon gorenjski, neki Petazzi, delal mu je ovire in težave. Žugal mu je, da mu bo prepovedal mašo brati, ako prevzame kaplanovo službo. Zakaj mu je toliko nasprotoval, ne vemo; celo Testa-ferata, komur je Glavar pisal o tem, ni mogel uganiti; mogoče pak, da zato, ker je bil Glavar nezakonski otrok. Iz Komende izgnani Bitenc je šel namreč k Petazziju ter mu povedal, kaj se govori o Glavarji in Testaferati. (Pismo 3. junija 1745.) Znositi se je hotel nad Testaferato in Glavarjem, ki ga je izpodrinil iz Komende. Ce bi torej tudi hotel ostati, dpjal je Glavar, že zaradi Petazzija ne more. Zato je treba zopet papeževega dovoljenja in če mu ga hoče Testaferata preskrbeti na svoje stroške, potem bo morebiti ostal (Pismo 3. junija 1745.) Sicer je potrkal Glavar zopet na njegov mošniček, a kaj je hotel Testaferata storiti, ko si ni vedel drugače pomagati. Glavar mu je sicer res zopet nasvetoval nekega Jožefa Klemenca, toda tudi o tem ni hotel Testaferata ničesa vedeti, kajti le-ta je hotel prevzeti samo kaplanijo, ne pa tudi oskrbovanja; deliti pa ni maral. Storil bi to še le po tem, ko bi res ne bilo zaslediti nobenega sposobnega, ki bi hotel prevzeti oba posla. Kaj je hotel Testaferata storiti? „Zopet bode dalo to nekoliko stroškov," dejal je, „a tudi to dobro Vam hočem storiti." Ob jed-nem pak je odgovoril Testaferata še na nekaj druzega. Sedaj še le je izrazil namreč Glavar Testaferati sumnjo svojo, da bi utegnil biti on njegov oče. Ce je o tem zinil že poprej kaj, morebiti na Laškem, ne vemo. Jedino, kar bi podpiralo to misel, so Testaferatove besede, v katerih zatrjuje le-ta, da je storil iz ljubezni do Boga, kar mu je skazal dobrot in ne morebiti iz kakega druzega domišljevanega nagiba. Seveda, Glavar sam je bil ob istinitosti tega, kar so mu morebiti ljudje, zlasti Bitenc, pripovedovali o njegovem rojstvu, prepričan, sicer bi bilo ne-umevno, kako je mogel darovati prvo sv. mašo v Testaferatov namen. Ako ni bil njegov oče, bil mu je po tem takem skoraj popolnoma tuj človek in v namen takih se tako važno opravilo ne daruje. Sedaj, ko je bival že skoraj jedno leto na Kranjskem in uganil, da ga
_________________
Do kje sega kranjska cebela,
kdo si upa odgovoriti?

 Odgovori s citatom  
Prispevek Sob Nov 06, 2010 8:55 pm 
 Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran
  Pokaži sporočila:      
Objavi novo temo   Odgovori na to temo

Forum Jump:
 
Stran 1 od 1

Last Thread | Next Thread  >

Forum Rules:
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu

 

Powered by phpBB: © 2001,2002 phpBB Group