POZDRAVLJENI!

Prosimo, če poskusite uporabljati nov forum na lokaciji www.slovenski-cebelarji.com/forum30/

Tisti, ki imate uporabniška imena z "čžš" bodo mogoč imeli težave in bomo uredili sproti.
Oglejte si http://www.slovenski-cebelarji.com/forum30/viewtopic.php?f=55&t=5181

 

 

 

 
 

Slovenski Čebelarji Seznam forumov -> Čebelarska zgodovina in etnologija

GLAVAR Peter Pavel 1

  Avtor    Thread Objavi novo temo   Odgovori na to temo
cebelaroji



Pridružen/-a: Pon Mar 2010 13:54
Prispevkov: 316
Kraj: Ljubljana
GLAVAR Peter Pavel 1

Zelo dober, eden prvih tekstov:

PETER PAVEL GLAVAR 1885

Spisal Ivan Vrhovec.

Minulo je letos ravno sto let, kar je umrl jeden najblažjih mož slovenskih, Peter Pavel Glavar, župnik šempeterske Komende pri Kamniku in graščak v Lanšprežu na Dolenjskem. Vse življenje njegovo ga je navduševala le jedna želja: izboljšati gmotno in duševno stanje ubozega slovenskega kmeta-trpina. V ta namen je zastavil vse svoje moči in sadove njegovega neumornega dela bodo uživali njegovi slovenski rojaki še pozna stoletja, ko o Glavarji ne bode več za- v znati niti prahu njegovih kostij. Ze hvaležnost zahteva od nas, njegovih potomcev, da mu ohranijo živ spomin; vrhu tega pak nam je Glavar v naših materijalnih časih blesteč vzgled pravega moža. Z njegovim životopisom upam ustreči „Ljubljanskega Zvona" čitateljem že samo iz tega uzroka, naj bi tudi životopis njegov že sam na sebi ne bil tako zanimiv. Skoraj ga ni bilo Slovenca, komur bi se bilo življenje vilo in snulo po tako čudnih potih, kakor Petru Pavlu Glavarju. Njegov životopis se je jedenkrat že objavil in sicer v „Mitthei-lungen des hist. Ver. fur Krain" (1849, str. 29—45.). Sestavil ga je bil Rechfeld, takrat profesor ljubljanske gimnazije ; iz kakšnih virov je zajemal, tega ni povedal; a zvedeli smo, da si je izprosil iz arhiva v Komendi mnogo za Glavarjev životopis jako važnih listin, o katerih se zdaj ne ve, kje so ali kam so se izgubile. Med njimi se je nahajal najbrž že dodelan životopis Glavarjev, kar sodimo po tem, da se nahaja v nečem druzem jako obširnem, a dosedaj še ne objavljenem životopisu, ki ga je sestavil 1. 1822. Josip Henrik Stratil v Zatičini, mnogo stavkov, ki so od besede do besede ujemajo z Rechfeldovimi. Ta životopis se nahaja v arhivu nekdanjega zgodovinskega društva v Ljubljani in prišel mi je po prijaznosti gospoda Karla Deschmanna pred nekoliko meseci v roke. Profesor Rechfeld ni vedel zanj, sicer bi ne bil izpustil mnogo o mladosti Glavarjevi jako važnih podatkov. Po vsem se kaže, da je rabil iste listine, kakor Stratil sedem in dvajset let pred njim. Stratilu pak so bili pristopni še drugi seveda menj zanesljivi, nepisani viri, ustno poročilo, kakor pravi sam v predgovoru Glavarjevega životopisa. Ker je ta životopis natančnejši kakor Rechfeldov ter prinaša o Glavarji marsikatero zanimivo malenkost, ki jo v „Mittheilungen" zastonj zasledujemo in ker vrhu tega tudi ne morejo vsi č. „Zvonovci" I. Vrhovec : Peter Pavel Glavar. /$53 dobiti Rechfeldovega spisa v roke, zato menimo ustreči, ako objavimo ves Stratilov popis Glavarjevega življenja. O namenu vodečem ga pri sestavi pravi Stratil sam tako: „Y tem, ko se lovimo za sentimentalnimi in groteskimi značaji, v tem, ko na-naklanjamo svojo pozornost, celo svoje občudovanje le junaškim državnikom in onim solncem prve vrste, ki se bleste le od daleč in s posojenim žarom, v bližini pak so temna trupla, odide marsikak lep in pravi, skromni človeški značaj iz resničnega, treznega življenja neopazovan mimo nas ter se žalibog spet hitro pozabi. Mnogikrat se reče še o njem malomarno: „utegnil je biti pošten mož" — in brezsrčni ga prepuščamo pozabljivosti. Kako in zakaj pak je bil pošten mož, zato se ne briga nihče." V mojih očeh je to kraja, ukradena človeštvu. Dolžnost vsacega poštenjaka je kaj tacega, kolikor je moči, za-braniti, in pisatelj tega životopisa izpolnuje le svojo dolžnost po svojih slabih močeh, če ponuja preprost in nič olepšavan životopis Petra Pavla Glavarja. I. Glavarjevo življenje. Necega poletnega dne 1. 1721. opravljal je ravno župnik šempe-terske Komende pri Kamniku jutranjo svojo molitev, ko začuje zunaj pred vrati svojimi vekanje in ječanje malega otroka. Misleč, da ga je prišla kaka beračica že tako zarano prosit ubogaime, poišče mal dar ter odpre vrata, da jo odpravi, toda glej — pred durmi je ležalo kacih šest tednov staro dete, povito v slabe plenice. Moralo se je ravnokar vzbuditi ter je vekaje vabilo svojega varuha k sebi. Toda le-tega ni bilo nikjer. Kaj naj li to pomenja? Gospod župnik, ugledavši dete, brž pokliče cerkovnika, Češ, morebiti ta ve, odkod je otroče. A tudi le-ta ni vedel ničesa, videl ni nikogar, ki bi bil utegnil otroka tu sem položiti. Sicer je šel po vasi pozvedovat po neusmiljenem človeku, a nihče mu ni vedel poročiti kaj o njem. • Da je bil gospod župnik v veliki zadregi, mislimo si lahko. In kako bi ne bil! Kaj naj počne.z detetom? In vrhu tega — saj zlobni jeziki ne mirujejo nikoli. „Kaj početi z otrokom", povpraševali so se župnik, cerkovnik, cerkovnikova žena in župnikova kuharica. „Čegavo je li to dete?" ugibali so sem in tja. Sumničili so to in ono mater, tega in onega očeta, konec vsega posvetovanja so pak morali vendar priznati, da niso te zamotane stvari kar nič razjasnili. Sreča za gospoda župnika, da sta 23 354 I. "Vrhovec: Peter Pavel Glavar. bili ženski pri njem, sicer bi moral najdenca sam pestovati, ker dreti se je jel tako odločno, da ga je morala kuharica vzeti v naročaj ter z ujčkanjem tešiti njegovo kričanje, kar pri tem zapazi med plenicami kos zganenega papirja. Oj, list bode razjasnil morebiti vse! Hlastno ga razgrne gospod župnik, toda obraz se mu ne zvedri nič, kajti na listu ni bilo zapisanega ničesa druzega nego: „Krščen je za Petra Pavla". Cmeren in molčeč hodi gospod župnik po sobi gori in doli ter stopi pred trojico, utopljeno v globoko premišljevanje: No, kaj počnemo li ž njim? Tu šine cerkovniku rešilna misel v glavo. „Ej, veste kaj gospod?" pravi, „tukaj otroka ne morete obdržati, ali ravno mi prihaja na misel, da je Jerasovki umrl včeraj še dojen otrok, nji ga dajte v izrejo. Seveda bode treba zanj kaj plačevati, a ko doraste, pomaga si na svetu že sam dalje. Pastiroval bo in pozneje si s hlapčevanjem služil svoj kruh." To je bil dober svet. „Res je! Pravo ste pogodili!" pravi gospod župnik. „Vi. cerkovnik, skočite takoj po Jerasovko, naj pride semkaj. Rad bi to šmentano stvar kar najhitreje spravil v red." S tem se je končalo posvetovanje. Jerasovka je prišla kmalu s svojim možem v župnijo, ter sprejela malega Glavarja. Sicer Jerasovi niso bili bogati, vendar so prevzeli radi otroka v rejo, kjer je čvrsto in krepko rastel. Imeli so pa Jerasovi (pisali so se za Basaje) sicer še dvoje svojih otrok, jednega fantiča Jarneja in jedno hčer. Ko je imel Jarnej deset let, poslal ga je oče v Ljubljano v šolo, Petru pa je izročil skrb za j edino kravico, ki je bila pri hiši. A ko je prihajal Jarnej o počitnicah z lepimi knjigami domov, in čul Peter iz njih toliko nepričakovano novega, o čemer se mu niti senjalo ni, polastila se ga je silna želja po učenji. O pričetku novega šolskega leta je hotel Peter po vsi sili iti z Jarnejem v Ljubljano v šolo, a Basaj mu je razložil, da je to nemožno, ker si more komaj toliko od ust pritrgati, da pošilja Jarneja v ljubljanske šole. Jarnej je odšel, ukaželjni in po učenji in vedah tako ko-perneči Peter pa je moral ostati doma ter goniti kravico na pašo. Za rejenčka seveda ni bilo potrebnega denarja. Milo je Peter jokal o Jar-nejevem odhodu, navezal kravici vrvico okoli rog in jo odgnal na pašo, kjer je prejokal marsikatero uro. Yes pobit in molčeč jo je priganjal še le v poznem mraku domov in stiskal se tih in žalosten v kak teman kotiček v hiši; celo jesti se mu ni ljubilo. Toda srečna mladost pozabi kmalu svoje toge in svojih želja in čez nekoliko dnij je postal zopet I. Vrhovec: Peter Pavel Glavar. 355 prejšnji veseli Peter. Vendar se njegova velika ukaželjnost tudi s časoma ni dala popolnoma udušiti. Vselej, kadar je Jarnej prihajal domov, vnela se je Petru po šolah koperneča duša in kadar je Jarnej, ne posebno prijatelj šole in učenja, po končanih počitnicah poiskal zopet svoje po vseh kotih razmetane knjige in jih godrnjaje zvezaval v cu- v lico, povrnila se je Petru stara tožnost. Cmeren je odhajal Jarnej, a kaj bi bil Peter dal, da je smel mesto njega iti v Ljubljano! Po več dnij sta imela Jerasova, ki jima je bil Peter sicer zelo priljubljen, svoje križe in težave ž njim in po več dnij je preteklo, predno je gnal Peter kravico zopet brez solza v očeh na pašo. Tako sta minuli dve leti. Ko pak se je necega dne Jarnej zopet odpravljal od doma in je Peter zopet tarnal in moledoval, naj ga vendar za božjo voljo puste z Jarnejem, vsrči se Basaj, gre h gospodu župniku ter mu opiše fantovo ukaželjnost; fant moleduje, pravi, da ga že več prestajati ni. Rad bi ga poslal v šolo, dejal je Basaj, ker se mu fantič smili, a popolnoma vzdržavati ga ne more; nekoliko pa bi vendar pripomogel, ako bi gospod župnik hoteli za dečka kaj storiti; dal bi ga študirat, bodi si, kakor si bodi. „Peter ima debelo glavo, dobro se bo učil," modroval je kmetski psiholog. Gospod župnik, katerega je deček že sicer stal marsikak nepotreben krajcar, ustavljal se je nekoliko dobrosrčni mož se je dal naposled vendar omečiti ter je obljubil, da hoče že nekoliko pripomoči. Sicer pak troški tudi niso bili Bog si ga vedi kako veliki, ker takrat so se potrebščine dijakov plačevale še „in natura". Peter o tem seveda ni ničesa zvedel. A zadnji večer, ko je čmerni Jarnej zbiral zopet svoje knjige, Peter pak se vlačil kakor megla iz jednega kota v drug, zine Basaj pred večerjo prav lakonično : „No, Peter, pripravi se; šel boš z Jarnejom v Ljubljano v šolo!" Peter pogleda Basaja sprva kaj debelo, češ, da se reditelj njegov šali ž njim in njegovo žalostjo, saj je vendar tri dolga leta moledoval zastonj in sedaj naj bi hipno obšla Basaja ta misel? Niti jedenkrat in z najmanjšo besedo ni mu dal upanja, da bode prišel kdaj v ljubljanske ali "sploh kake šole in sedaj naj bi postal kar na jedenkrat teh mislij ? To bi bila res strela z jasnega! Ko pak se mu je zatrdilo, da je resnica, da so gospod župnik sami zato, in da bodo tudi pripomogli, če bi kaj primanjkalo, začne fant razgrajati in dirjati po sobi, kakor bi se mu bili možgani zmešali in mogočen tok solza se mu udere po veselem lici. Da mu ta večer zopet večerja ni šla v slast, kdo bi ne verjel tega rad? Srce mu je bilo prepolno, in ker ni imel druzega, komur bi 23* 356 I. Vrhovec: Peter Pavel Glavar. oznanjeval svojo veliko srečo, tekel je v hlev ter si olajšal pri svoji kravici prepolno srce; na njen vrat naslonen se je izjokal. Kako bi bil mogel li spati to noč ? Zatisnil ni niti očesa in predno se je zdanilo, tekel je na pašo, da se poslovi od krajev, kjer se je s svojimi vročimi željami tolikrat potikal žalosten. Se jedenkrat je pretaknil vse kote, obšel vsak grmič, na vsak priljubljen mu prostorček je sedel še jedenkrat, in se poslovil od kraja detinskih svojih' let. Težko je pričakoval trenutka, kdaj bode odrinil z Basarjevim očetom iz Komende. Poslovil se je od svojega dobrotnika gospoda župnika, od sosedov in znancev ter skočil na voz, prej pak še jedenkrat pogladil kravico, ki jo je gonil tolikokrat na pašo, in ki je tolikrat z napetimi ušesi pogledovala proti njemu, kadar ga je žalost premagovala in seje spustil na paši v glasen jok. Kdo je bil srečnejši, kakor Peter? — Imel je deset let. V Ljubljani je Peter stanoval z Jarnejem v istem stanovanji. V šoli vpisali so ga za Petra Jerasa, kakor se je reklo pri hiši, kjer so ga vzgojili. Za javno šolo seveda še ni bil takoj sposoben, ker manjkalo mu je elementarnega znanja; sicer ga je poučeval v branji in pisanji stari Basaj, a kmet tedanjih časov — saj sam ni dosti znal. Iz te zadrege mu je pomagal dijak višjih razredov, Matija Kolo vratar; v nekaterih mesecih se je priučila bistra glavica Petrova vsega, česar mu je manjkalo in konec prvega tečaja se je vračal z izvrstnim spričevalom vesel domov na počitnice k svojim rediteljem v Komendo. Z jednakim vspehou je dovršil drugi in tretji razred tedanje šestrazredne jezuitske gimnazije. V tem pak je Jarnej Basaj že dovršil gimnazijo in stopiti bi mu bilo v logiko, kar bi bil lehko storil v Ljubljani. A ker te šole med dijaki in občinstvom niso bile na posebno dobrem glasu, odšel je v Gradec, o katerem je šla takrat med Kranjci govorica: Kdor v nemški Gradec gre, ta kaj o svetu ve. Ljubljanska gimnazija takrat še ni bila na tako dobrem glasu, kakor sedaj. A ta govorica vplivala je tudi na našega Petra Glavarja rekše Petra Jerasa. Jarnej je odšel in Peter — ta naj bi ostal v Ljubljani, kjer so studenci vede tekli mnogo borneje! Odšle ga ni imel več mirnega trenutka in ugibal je, kako bi jo mogel mahniti iz Ljubljane v Gradec. Kdo bi ga tam podpiral? Saj je bil celo do dobra prepričan, da mu za to pot niti stari Basaj niti gospod župnik ne bosta dala privoljenja. Sklenil je torej brez njijine vednosti oditi v Gradec. Gramatiko, tretji razred tedanje gimnazije dovršivši, prosil je svojega izpovednika in učitelja, necega jezuita, ki so imeli takrat gimnazijo v svojih rokah, naj mu preskrbi ne le spričevala, ampak tudi priporočilna pisma za I. Vrhovec: Peter Pavel Glavar. 357 Gradec, da bi dobival v ondotnem jezuitskem samostanu opoldne hrano kakor drugi dijaki, kar mu je pater, poznajoč njegove zmožnosti in njegovo pridnost storil iz srca rad. O svojem sklepu ni maral sicer nikomur ničesa razodeti in poln najlepšega upanja je šel domov na počitnice v Komendo, kjer mu je podaril gospod župnik za njegova izvrstna spričevala dve srebernici po 17 krajcarjev. Ta dar sicer jako skopega župnika je smatral Peter više, nego je bil istinito vreden; bil mu je obetovalna priča dobrih vspehov za prihodnje. Ko minejo počitnice, odide zopet v šolo, ali na mesto proti Ljubljani, udari jo s svojo culico in z hlebom kruha pod pazuho proti Gradcu, ne da bi o tem povedal kaj župniku ali staremu Basaju. Odšel je peš v Gradec, a nevajenega tako dolge poti, popuste ga kmalu moči, zlasti ker je bilo jesensko vreme ves čas deževno. K sreči je bilo takrat po cesti vse polno voznikov in le-ti ga odvedo v Gradec, kamor je dospel truden, lačen in do kože premočen. Gradec [ Da so tako velikanska mesta v resnici na svetu, ne bil bi pričakoval Peter nikoli vkljub vsemu svojemu geografičnemu znanju. Mesta ga je bilo groza, in dasi se je že mračilo, vendar se ni drznil kakega, zarad deževnega vremena urno mimo sebe hitečega Gračana povprašati, kam naj se zasuče, da dospe do jezuitskega samostana. A sila kola lomi! Naposled se vendar osrči, in povpraša necega že priletnega Gradčana, kje je jezuitski samostan. „ Ljubi prijatelj!" pravi mu le-ta „jezuitski samostan je v jezuitskih ulicah," ter gre počasi svojo pot, ne zmeneč se dalje za štirinajstletnega dijaka. „To so pač zelo neusmiljeni ljudje!" misli si revše in ker se ne upa vprašati še kacega druzega človeka za pot, stopi pod napuš neke strehe: Na previdnost božjo je zidal mnogo, a le-ta ga je zapustila, kakor se mu je zdelo, do dobra. Kar stopi k njemu neki žici, ki je imel na vsaki roki po dva, vsaj na videz nova klobuka; na vse mnoge načine se je trudil ubraniti jih dežja, pokrivajoč jih s svojo dolgo, a vendar še prekratko suknjo. Ugledavši Petra, pokritega s precej po-nošenim in do dobra premočenim klobukom, povpraša ga, če ne bi mu li hotel odkupiti kak klobuk ali vsaj zamenjati. „0 seveda, prav rad," pravi Peter, „a nimam več kakor dve srebernici po 17 krajcarjev v žepu". Klobuki so mu jako ugajali in žal mu je bilo, da je jedno srebernico, ki mu jo je bil podaril stari Basaj že davno tega, po poti zapravil. Toda usmiljeni Žid mu pravi: „Naj velja, daj mi svoje novce in svoj stari klobuk, jaz pak ti dam novega, ker se mi smiliš, ubogi fantiček." Sila vesel seže Peter z jedno roko v žep z drugo po svojem klobuku, in ponudi dobrosrčnemu človeku vso imovino svojo ter hvali še 358 I. Vrhovec: Peter Pavel Glavar. previdnost božjo, ki se mu je tako hitro zopet povrnila. Novega klobuka veseleč se pozabi vse, dež, Žida in jezuitskih ulic, v katerih naj bi bil samostan jezuitski. Nevedoč, kaj naj počne, caplja v vedno večjem dežji po velikih ulicah dalje trdno upaje, da bode našel sam ulice in samostan, kar se mu začno kraji novega klobuka počasi pomikati na ušesa, in naposled celo čez ušesa dolina rame; le oglavje mu je ostalo še na glavi. Žid ga je osleparil prav židovski. Petrov stari, dasi tudi ne več lepi klobuk je bil vendar le boljši, kakor' ta židovski pobarvani in s prilepljenimi kraji. Z kacim veseljem se je pogajal z zidom na videz tako človekoljubnim — in opeharil ga je tako! Ta izkušnja je bila za nepopačenega fantiča tako bridka, da se mu je udri vroč tok solza po licih. Jokajočega doide dobro opravljen dijak, ki ga dobrosrčno povpraša, zakaj se joka. Peter mu uzroka ni hotel povedati, le-ta izkušnja ga je bolela preveč, ter ga samo vprašal po poti v jezuitski samostan. Ker je bil dijak slučajno tudi sam tjakaj namenjen, ponudi se mu za kažipota. Molče gresta svoj pot; ko dijak opazi, da gre Peter ves čas odkrit poleg njega, ugaja mu sicer velika uljudnost nepoznanega dečka, a naposled ga prične vest vendar le peči, da hodi fantič o mrzlem jesenskem dežji gologlav poleg njega. Reče mu torej naj se pokrije in še le sedaj mu razloži Peter, kako neusmiljeno ga je opeharil Žid. Med tem pogovorom prideta do jezuitskega samostana, kjer odda Peter samostanskemu predstojniku priporočilni list iz Ljubljane. Pater ga čita tiho zase, ter poškili časih čez pismo po Petru, tresočem se od mraza in strahu, naposled pak mu, list prečitavši, reče, naj se ne boji preveč, vse se bo dobro zvršilo, ako se bode le pridno učil; jutri naj le pride takoj v šolo in opoludne pred samostanska vrata, kjer se dijakom deli juha. Dijaku pak, ki je Petra privedel v samostan, ukaže, naj ga spremi k Jarneju Basaju, ki je poučeval takrat otroke necega bogatega trgovca in bil v njegovi hiši z vsem preskrbljen. Ta naj mu poišče kakega stanovanja. Do srca ginen poljubi Peter patru roko. Zdajci so bile pozabljene vse dosle prebite težave in še židovska sleparija. Njegov vodnik ga je peljal tudi takoj k Jarneju Basaju, njegovemu ljubljenemu popolubratu — vsaj Peter je še mislil, da je. A kupica Petrovih bridkih izkušenj za ta dan še ni bila polna. Petra ugledavši, zlasti pak, ko mu je ta jel popolnoma odkritosrčno pripovedovati, kako jo je popihal iz Komende brez vednosti župnikove in Basajeve, zgrabi Jarneja tolika jeza, da prične po ubozem Petru neusmiljeno udrihati. Ko se njegova jeza nekoliko unese, začne mu pridigo vati, kako pregreho je storil, da se je svojim I. Vrhovec: Peter Pavel Glavar. 359 dobrotnikom tako po tihotapsko ukral. Peter sprejme oboje z jednako udanostjo, tepenje in pridigo, ter posluša Jarneja, kakor otrok svojo mater, ki mu očita njegove budalosti, ker ni si skoraj mogel misliti, da bi ga smel Jarnej sploh drugače sprejeti. Naposled je pak Jarnej vendar le jel premišljevati, kaj naj počne. Ker je bil Peter že tu, in ker se je zatekel k njemu, zapoditi ga vendar ni mogel domov. Poišče mu dijaškega stanovanja ter plača zanj takoj za vse leto. Na obed pak je hodil Teter opoludne pred samostanska vrata, kjer se je dijakom delila juha. Sicer je Peter prebil mnogo, a svoj namen je vendar le dosegel. Stopil je v četrto šolo in se odlikoval pred vsemi drugimi učenci. Bil je ljubljenec vseh svojih učiteljev, ki so mu preskrbeli že takoj drugo leto jako lepo službo pri nečem bogatem moži, kjer je poučeval za dobro plačilo njegova dva sinova. Preskrbljen ni bil samo z vsem potrebnim, ampak zaslužil si je vrhu tega še toliko, da se je mogel čedno oblačiti in si nakupiti potrebnih šolskih pomočkov. V najboljših razmerah živeč je dorastel dvajset let in dobil kot prihodnji duhovnik že prve štiri blagoslove. Od Jarneja Basaj a ni potreboval nikake podpore več. Sicer pak tega že davno ni bilo več v Gradci. Že drugo leto potem, ko je prišel Peter v Gradec, popustil je mesto, obesil učenje na kol ter jo potegnil necega dne z nekim skozi Gradec potujočim hrvaškim polkom. Veselja za učenje že prej ni imel velicega. Sedaj bi mu bil pač tudi Peter lehko očital, kako urno je storil svoj sklep, mnogo urneje kakor Peter, komur je njegovo ukrepanje ukralo pač marsikako noč. A predno sta se poslovila, moral je Peter vprašati Jarneja še nekaj, povprašati ga po najvažnejšem slučaji svojega življenja, po svojem rojstvu. Odkar se je zavedal, preganjale so ga te misli. Da ni Jarnejev pravi brat, in morebiti celo po polubrat ne, spoznal je dosti zarana. Sicer so ga vzgojevali Basajevi prav prijazno, a bistri deček je vender kmalu čutil, da drugače kakor Jarneja in mnogo menj prisrčno in ljubeznivo. S celo neusmiljenimi rokami pak so rili v Ljubljani po njegovi rani, kjer so ga razposajeni dečaki vrstniki nazivali s priimki, s kakeršnimi brezsrčni ljudje zmerjajo nezakonske otroke. Srce bi mu bilo takrat počilo od žalosti. Imel ni ničesar, bil je ubog, cla se je samemu sebi smilil, toda naj bi mu Bog dal vsaj to, kar da sicer skoraj vsacemu človeku, prave roditelje, a Peter še teh ni imel. Kdo mu je bil oče, kdo mati? Vsaj to je hotel torej Peter dognati, predno bi se poslovil od Jarneja za dolgo, morebiti celo za vselej. A tudi Jarnej mu ni vedel dru-zega povedati, kakor da so ga necega lepega poletnega dne pred dvajsetimi leti našli gospod župnik pred pragom svojim. Niti Basaj ni njegov 360 I. Vrhovec: Peter Pavel Glavar. oče, niti Basajka mati njegova. To je bil za Peter jako hud udarec ; dosedaj je menil, da pozna vsaj jednega roditeljev svojih, a ta izpoved mu je odvzela oba. Ljubljanski fantalini so torej vendar pravo trdili, bil je torej res nezakonski otrok. Sicer pak mu Jarnej svetuje, naj pozve o svojem rojstvu kaj pri komendskem župniku, ta mu bode utegnil morebiti kaj natančnejšega povedati. Tako se ločita prijatelja. Peter sklene, ko dovrši svoje študije, oditi takoj v Komendo, kar bi bil moral skoraj že sicer storiti. Dokončal je vse bogoslovske študije in sicer — kar se nam pač čudno zdi — ne da bi ga bil kdaj vprašal kdo po rojstvenem listu. Ves čas njegovega učenja v Ljubljani in v Gradcu vpisovali so ga po hišnem priimku za Petra Pavla J e r a s a. A sedaj, ko naj bi ga posvetili za duhovnika, povprašali so ga vendar po njem. Jezuiti so mu dali sicer najizvrstnejša šolska spričevala, hvalili ga zavoljo njegove velike nadarjenosti, toda v duhovnika ga po cerkvenih postavah niso smeli posvetiti, dokler ne dokaže svojega zakonskega rodu z rojstvenim listom. Tudi Jezuiti mu svetujejo, naj gre v Komendo k ondotnemu še živečemu župniku, morebiti utegne le-ta razjasniti temo, ki objema rojstvo njegovo. Tudi to ga je moralo doleteti. In sicer o času, ko je bil že blizu tega, da se mu izpolnijo najvročejše želje njegove. Mnogim v jednacih razmerah nahajajočim se ljudem je utrpnilo srce po tacih bridkih izkušnjah popolnoma, zaprlo se je svetu in vsemu človeštvu, toda Petrov železni in blagi značaj je vedel prebiti tudi ta udarec. Sicer užaljen, vendar glede svojega upanja niti najmenj dvoječ, odide takoj 1. 1743. zopet peš v Komendo h gospodu župniku. Ze osiveli starček se je močno začudil, ko se mu predstavi mladi klerik, o katerem ni zvedel niti besedice, odkar jo je tako po tihotapsko potegnil v Gradec, zarad česar ga je mogel še le sedaj okarati. Sicer pak ga je prijazno vzprejel in mu dejal, naj se okrepča in odpočije pri njem. Drug dan mu razloži Peter, čemu je prišel. Župnik ga pelje v svojo sobico, kjer mu prične pripovedovati o rojstvu njegovem. (Dalje prihodnjič.) T. Vrhovec: Peter Pavel Glavar. 405 Slavni Slovenci. ii. Peter Pavel Glavar. Spisal Ivan Vrhovec. (Dalje.) red kacimi tri in dvajsetimi leti je prišel prevzvišeni gospod komendator tukajšne komende vitez Maria Testaferata z Malte semkaj, da si ogleda komendo, nekaj pa tudi zato, da si utrdi po dolgi bolezni zdravje svoje, ker se mu je svetovalo, da mu bode čvrsti gorenjski zrak mnogo bolje del, kakor oni na Malti. Leta me je sprejel takrat za najemnika te šempeterske komende. Bil je dober, ljubezniv mož, v teh-le dveh najboljših sobah je stanoval več kakor jedno leto. Za postrežnico si je najel deklico iz poštene kmetske hiše na Krškem, v katero se je vitez popolnoma zagledal. Le-ta je bila tvoja mati!" „Torej res — nezakonski otrok!" Za nekoliko časa umolkneta oba in Petru se udero vroče solze po licih, potem pak povzame gospod župnik zopet besedo. „0 ti zvezi gospoda komendatorja z njegovo postrežnico se ni slutilo kar nič. Ko je minilo leto, odpotoval je komendator sicer ozdravljen, a vedno še molčeč in v se utopljen na Malto, postrežnica pak je odšla takoj po njegovem odhodu strani od tod ter se vrnila, kakor je dejala, k svojim roditeljem na Krško, ne da bi se dalje kdo zmenil za njo. Minilo je jednajst mesecev po odhodu komendatorjevem, ko me izvabi necega jutra jok malega otroka ven pred duri, in tu sem našel tebe. Da se te nisem Bog vedi kako razveselil, to si lehko misliš. Vse moje prizadevanje zaslediti človeka, ki te je položil na prag moj, bilo je zastonj in oddal sem te Jerasovki v vzgojo; da si tako visocega rodu, ni mi prišlo ne jedenkrat na misel. Se le čez mnogo let sem zvedel slučajno vso skrivnost, a zdelo se mi je potrebno zarad visocega stanu tvojega očeta o tem popolnoma molčati. Tvoja mati, čuteča se noseča, ni šla po odhodu komendatorjevem na Krško k svojim roditeljem, kakor je dejala, ampak v Ljubljano k teti svoji, čuvajki na ljubljanskem gradu. Tu je ostala do poroda. Druzega majnika 1. 1721. te je porodila ter te dala v šenklavški cerkvi v Ljubljani na skrivnem 406 I. Vrhovec: Peter Pavel Glavar. krstiti za Petra Pavla. Sebe in tebe je skrivala jako pazno pred ljudmi in ko je vstala z otročje postelje, odpravila se je peš s teboj iz Ljubljane semkaj ter te položila na prag moj. Od tega dne je izginila; živa duša ni zvedela ničesa o nji, zastonj so pozvedovali za njo in tudi danes čez dve in dvajset let ne vemo ničesa, kam je izginila."*) To rekši seže župnik v svoj predalnik ter mu izroči iz njega izvirni rojstveni list. „In kaj naj počnem sedaj?" Glavar vpraša župnika. »Najbolje bode morebiti," meni le-ta, ako bi šel kar naravnost na Malto ter poskusil tam srečo svojo, kajti Testaferata, oče tvoj, živi še tam in on ti bode pač najlože preskrbel papeževega dovoljenja za duhovski stan ter ti vrhu tega morebiti še dalje pomagal. „Kolikor je v moji moči," pravi župnik dalje, „podprem te že z nekoliko denarjem za pot in ti dam s seboj pismo za Testaferato." — Kaj je bilo Petru druzega početi, kakor napotiti se na to težavno in nevarno pot, če hoče doseči svoj tako zaželjeni smoter ter postati kdaj duhovnik. Ni se dolgo premišljeval, temveč dejal, da pojde, in že malo dnij potem se je poslovil od župnika in šel preko Ljubljane in Reke v Senj, od koder se je namenil na ladji odpluti na Malto. Svoje dosedanje ime Jeras je izpremenil sedaj v „Glavar", prelo-živši nekako očetovo ime Testa ferrata (= železna glava) na slovensko. V Senj dospevši ne najde Glavar nobene v Malto namenjene ladje. Trebalo je torej čakati, toda njegovi novci so bili jako neznatni in so kmalu pošli. V ti zadregi so mu poiskali dobri ljudje jako dobre službe. Poučeval je v Senj i otroke nekega bogatega trgovca Zandonattija,**) kjer se mu je jako dobro godilo. A dolzega pol leta ni odplula nobena ladja na Malto; da si nerad, čakati je moral te prilike, kar mu je sicer hodilo zelo v prid. Priučil se ni le italijanščini, ampak si pridobil s svojim uzornim vedenjem tako dober glas, da je dospel celo do škofovskih ušes, ki je izrazil željo, da bi ga rad videl, in ga je povabil zato k sebi. Videč, kako hrepeni mladi človek po duhovskem stanu, obljubi mu škof, da mu preskrbi on sam papeževega dovoljenja ter ga posveti za duhovnika. Naj ne hodi torej na Malto. Toda Peter se ni hotel na polu pota do svojega očeta vrniti; gorko se zahvali dobrosrčnemu škofu in pravi, da hoče iti na vsak način na Malto. Spomladi je naposled vendar priplavala v Senj ladja, na Malto namenjena. Trgovec, pri komur je poučeval Peter, preskrbi ga z vsemi *) Izrecno omenjam, da tukaj pripovedujem Glavarjevo življenje po Strati-lovem spisu in s Stratilovimi besedami; a da pozneje dodajem temu spisu še svoje kritične opazke. Pis. I. Vrhovec: Peter Pp.vel Glavar. 407 za tako dolgo vožnjo na morji potrebnimi stvarmi, plača zanj vožnjo in mu da še vrhu tega nekoliko denarja. Vožnja je bila s početka lepa. Tudi morsko bolezen je Peter prebil brzo, le jako slabega se je čutil po nji. A za kogar splete u:oda bič, splete močnega. Zdajci se presuče veter in nastane hud vihar, ki se igra z ladjo kakor z orehovo lupino in jo zanese tri dni daleč od nameravanega pota. Toliko groze dosedaj Peter še ni prebil. A ta ni bila jedina. Tiste čase se je moral vsak popotnik sam oskrbeti z živežem za pot po morji. Peter ga je vzel s seboj toliko, da bi bil ravno shajal ž njim, ko ne bi vihar prestregel ladje. Živež mu je pošel, ko ni bilo suhe zemlje še od nikodar zaznati in mimo viharja boriti se mu je bilo še z lakoto. Od svojih sopotnikov ni mogel pričakovati nobene pomoči; o tacih slučajih si je vsak sam najbližji, vsaj kdor je vedel, koliko dnij jih bode še vihar zanašal po morji sem in tja. A tudi pozneje, ko je vihar ponehal, ni se popotnikom izboljšalo upanje, ker je nastala na morji tolika tišina, da se ladja jadernica niti z mesta premaknila ni. Sicor se je mornarjem posrečilo spraviti jo z velicimi težavami na pravi tir, veter seje uprl zopet v njena jadra, a minilo je takrat že par dnij, odkar je imel Peter poslednji grižljaj v ustih. Se le za ves svoj denar in po dolgotrajnih prošnjah je dobil Peter od necega mornarja toliko kruha prepečenca, da je mogel za silo ž njim shajati tri dni. Seveda s tem še niso bile pregnane vse skrbi; kaj, ko bi tudi v treh dneh ne bilo mogoče ugledati kopnega? Umreti bi moral od lakote. In skoraj mu je to pretilo. Minil je jeden dan, minila sta dva dneva, a kopnega le še ni bilo ugledati; tudi tretje jutro so napenjali popotniki svoje poglede zastonj po kopni zemlji. Glavar je použil že zadnji košček prepečenca ter se izročil božji previdnosti, kar zakliče proti poludnevi mornarski fantič sedeč vrhu jambora : „Kopno, kopno !" Ker je pihal jako ugoden veter, dospeli so tri ure zatem srečni na Malto. Ladjo zapustivši hiti Peter takoj v glavno mesto Valeto, kjer je bil sedež redovniških vitezov. S kako utripajočim srcem je Glavar stopil v vežo viteške palače, mislimo si lehko, ker ta pot k očetu ni le bila težavna, ampak tudi nevarna. Bog vedi, kako ga bo oče vsprejel in kaj bo dejal o njegovem prihodu, ko bo stala kakor iz tal vzrastla pred njim živa priča njegovega mladostnega greha, storjenega z lepo postrežnico. Sedaj seveda že osiveli vitez je menil morebiti, da je izginil, Bog vedi, kdaj že, najmanjši sled tega greha s sveta, a v zdajci naj bi mu stopil Peter pred oči! Ze zarad njegovega visocega 408 I. Vrhovec: Peter Pavel Glavar. stanu, še več pak zarad cerkvene obljube, ne smela bi zvedeti živa duša, da mu živi sin, in mogoče bi bilo, da bi oče poskusil vse pomočke, da ostane toliko časa zakrivana skrivnost tudi še na dalje zakrita; morebiti bi celo smrt na pomoč poklical, ugibal je Peter, in noge so se mu šibile od strahu in od oslabelosti zarad velike lakote, ki ga je trla, in zarad nevarnosti, ki jo je ravnokar prebil na morji. Prvo, kar je ugledal v velikanski palači, bila je krasno opravljena straža velieega predstojnika malteškega reda. Srčen in v svojo usodo upajoč stopi v pritlično odprto sobo, v kateri je sedel lepo opravljen gospod. Prijazno gre le-ta Glavarju naproti ter ga vpraša, česa želi. Med obilimi prikloni se opravičuje Glavar ter pove naposled v italijanskem jeziku, da želi govoriti z gospodom komendatorjem baronom Testafe-rato, za kogar ima neko pismo. Lepo opravljeni gospod je bil Testaferatov komornik Bernardo. Boječe vedenje in tuja nemška noša mladega klerika je vzbudila njegovo pozornost. Ugenil je lehko, da ni z Laškega, ampak od severja kod. Uljudno ga vpraša torej, odkod je prišel. „S Kranjskega, blagorodni gospod!" odvrne Glavar. „E kaj še!" nasmeje se tako zelo počeščeni Bernard, „na meni ni nič blagorodnega, jaz sem le Bernardo, sluga onega gospoda, ki ga iščete. Toda, ali mi verjamete!" dostavi smehljajoč se, „da vem, kdo ste Vi? Ali verjamete, da vem, kdaj, kje in kdo Vam je dal življenje? S kratka, Vi ste sin mojega gospoda, barona Testaferate." Glavar se prestraši, kakor bi bilo z jasnega treščilo predenj. Ta odločni glas Bernardov ga je omamil popolnoma. Dosle je menil, da razven njega in komendskega župnika ne ve nihče za njegovo skrivnost, toda sedaj jo je čul na tuji zemlji iz ust tujega človeka. Kdo mu jo je li izdal? Ves potrt mu pritrdi Glavar, da je res tako; da je on res Testaferatov sin in ga prosi, naj ga nikar ne stori nesrečnega. Glavar je bil svojemu očetu tako zelo podoben, da ga je sluga spoznal prvi hip. „Ali bi ne mogel takoj govoriti s komendatorjem?" vpraša Peter. „Sedaj ne!" odvrne sluga, „kajti vrši se ravno zborovanje vsega kapitlja. Toda sedite in kadar seja mine in se gospodje razido, oglasim Vas takoj pri njem." Da pak ne bi Peter preveč trpel v svojem velicem strahu, jel ga je jako izgovorni sluga zabavati in sicer v slovenskem jeziku. Trenutek za trenutkem je prinašal Petru novo iznenadenje. „Tudi jaz sem Kranjec," dejal je Bernardo. „Gospod moj me je vzel v službo jeden mesec pred svojim odhodom s Kranjskega. Mater I. Vrhovec : Peter Pavel Glavar. 409 tvojo, komendatorjevo postrežnico, poznal sem dobro, in že takrat se mi je zdelo nekaj, o čemer se nisem motil, kakor vidite." Pravil mu je na dolgo in široko o tem in onem; Peter pak je le poslušal in molčal trepetaje pričakujoč, kaj mu prineso prihodnji trenutki. Njijin pogovor so presekali obili glasovi in koraki v dvorani nad njijino glavo. Seja se je končala. Vsa kri šine Petru v glavo, ko ustavi sluga zabavo s kratkimi besedami: „ Gospodje se razhajajo in jaz Vas hitim oglašat očetu Vašemu." Peter ostane sam s svojimi razburjenimi mislimi, ki so mu hotele razgnati glavo. Da bi videl odhajajočo gospodo, stopi k oknu, odkoder se je videlo na dvorišče. Mnogo mnogo črno opravljenih in bogato okrašenih gospodov z velicimi vlasuljami je stopalo ponosno proti njemu. Ako bi bil imel le še količkaj poguma, le-ta pogled vzel bi mu še tega. Polastila se ga je smrtna groza in sedaj je bil do dobra prepričan, da ga oče njegov, komendator, ki je morebiti še višji gospod kakor drugi, ne more spoznati in nikoli ne spozna za sina, in da ga ne čaka druzega kakor smrt. Ta misel mu vlije v njegove do smrti utrujene in sestradane ude novo moč; kvišku skoči ter drevi brez zavesti ven in zunaj dalje ob morskem obrežji, ne ozirajoč se niti na levo, niti na desno, dokler ga ne zapuste moči. Ves spehan sede na kamen, da malo počije in dobi duška. v Se jedenkrat premisli vse,
_________________
Do kje sega kranjska cebela,
kdo si upa odgovoriti?

 Odgovori s citatom  
Prispevek Sob Nov 06, 2010 8:53 pm 
 Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran
  Pokaži sporočila:      
Objavi novo temo   Odgovori na to temo

Forum Jump:
 
Stran 1 od 1

Last Thread | Next Thread  >

Forum Rules:
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu

 

Powered by phpBB: © 2001,2002 phpBB Group